| |
| Avtor |
Sporočilo |
< Ropotarnica ~ za bolj zdravo življenje |
| igor |
 Objavljeno: 13 Maj 2008 12:34 |
 |
|
Pridružen/-a: 25.06. 2007, 10:24
Prispevkov: 496
Kraj: Ljubljana
|
Zakon v cestnem prometu glede tega omejuje uporabo telefonov med vožnjo ker lahko povzročiš nesrečo. Dr.Jackill in Mr.Hyde- Goran, ki kolesari in Goran, ki razmišlja, Goran, ki spi in Goran, ki v spanju ubija (muhe, kot pogumni krojaček). Split person, imaš pa lahko praktične bonitete za bolj zdravo življenje:
http://www.terme3000.si/aktualno.php?id=1020&ln=eng |
_________________
Kje je čreda? Čaka na boljše čase. |
|
| Nazaj na vrh |
  |
| časel |
| Objavljeno: 13 Maj 2008 13:11 |
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
| Ha, ha, ha igor, pa ja nisil delničar pri Termah. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| igor |
| Objavljeno: 13 Maj 2008 16:59 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.06. 2007, 10:24
Prispevkov: 496
Kraj: Ljubljana
|
| Malo morgen! So pa mi na nekem projektu ponujali nekaj podobnega. 30 posto honorarja bi lahko pretipil v delež, pa je bil na žalost honorar prenizek. Bemti! |
_________________
Kje je čreda? Čaka na boljše čase. |
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 15 Maj 2008 21:03 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
| Igor, nič se ne sekiraj, saj boš še lahko prišel do dobrih delnic. Avtomehanikov že primankuje, kmalo bo premalo še arhitektov. Takrat boš lahko zasolil ceno, pa bo življenje precej lepše. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 16 Maj 2008 19:33 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Pismo Človeku!
Lahko bi te ubil, pa te ne bom. Tako bo tvoja kazen večja in muka daljša. Živeti v samoti, čeprav med ljudmi; je kazen, ki ti pripada. Nihče ne bo vedel zate, čeprav bodo tisoči okoli tebe. Govorili bodo s teboj, a te ne bodo slišali. Veselili se bodo, pa ti ne bodo povedali zakaj. Smejali se bodo, pa boš mislil, da se smejijo tebi. Plesali bodo, ti pa boš sedel ob strani in čakal, da te kdo opazi. Rajali bodo, a v krog te ne bo sprejel nihče. Vsem boš le odveč in v napoto. Obte se bodo spotikali in te brcali. Poniževali te bodo in pljuvali nate. A, ko se boš želel odvleči proč, boš opazil, da si le spomenik. Spomenik tvojim trdnim načelom, tvojemu neomajnemu ponosu, tvojemu prav, tvojim velikim besedam, tvojemu zaverovanju vase, tvoji hvalnici večnosti. Tudi ti boš večen! V svoji prevzetnosti, da znaš vse veliko bolje, boš ostal sam. Saj tako nikoli nisi hitel biti del njih. Ni ti bilo všeč, da sem te naredil po svoji podobi, da si mi podoben. Nikoli nisi hotel biti tak kot moje ovce. Nimaš očeta raje od matere. Ob krvi ti gre na bruhanje. Kje so tvoje žrtve? Nisi želel kot oni komolčiti, zavajati, krasti, hinavčiti, goljufati, nadzirati, zatirati, pobijati, klati, ... sedaj pa imaš svoj mir.
Sam si svoja žrtev,
Bog tvoj nebeški oče osebno |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 17 Maj 2008 05:40 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
g.arh imaš srečo, da si lahko jezen. Mnogi te sreče nimajo.
Pravijo, da so nam jo podarili naši daljni predniki. Večkrat si rečem, da imam kljub vsemu srečo, da živim v tem času. Samo čestitam jim lahko, da so preživeli vse mrzle zime nekje na prostem, da so si lahko odpočili brez postelje in ušli vsem neštetim sovražnikom. Torej, ko smo bili še v pradavnini, smo razvili tri vrste obrambe pred sovražniki. Včasih smo zbežali (potomci teh so verjetno Italijani). Lahko smo obstali nepremično na mestu in tako zmedli napadalca (tole taktiko najraje uporabljajo lažnivci; stojijo, ti gledajo v oči in lažejo, lažejo ..., najbolje bi bilo, da bi sam zbežal). Tretja možnost je boj, direktni napad, pa kar bo, bo.
Tako včasih, pa danes? Zbežiš lahko. Vse možnosti imaš, da obstaneš in debelo gledaš ali pa debelo lažeš, kakor kdo. Težko pa je danes skočiti v človeka in mu primazati vsaj eno, dve vzgojni. Ne gre. Minili so časi, ko si to lahko počel. In kaj se zgodi? Vsa za boj nabrana energija čaka, da se sprosti. In kaj narediš ti? Potlačiš jo!
Jezo je potrebno znati preobraziti v nekaj drugega. Če se ne moreš pretepati, boš pa seksal. A kaj, ko dandanes tudi to ni več v modi. Kaj potem narediti z jezo? Včasih si človek dovoli koga nahruliti, največkrat pa niti to ne gre. In jeza se kopiči. Ta trenutek si lahko jezen name, ker ti tvezim take traparije. Udariš po tipkovnici in dotolčeš tepca do konca: »Bo že on videl s kom ima opravka.« Tako ostane samo še eno; jeza je danes žal največji izraz nemoči.
Zakaj sem na začetku napisal, da imaš srečo? Ker tisti, ki si ne priznajo, da so jezni, ali ki ne znajo jeze izražati, so potencialni kandidati za raka. In verjetno še kaka bolezen izhaja iz tega.
Po moje je rešitev v komunikaciji. Najprej s samim seboj. Razčistiti moramo med potrebo in ljubeznijo. Sliši se trapasto, a ni. Ne moremo namreč ljubiti tistega, kar potrebujemo. Potreba briše ljubezen!
Mislimo, da potrebujemo ljubezen. Potreba po ljubezni je nevarna energija. Ljudje, ki verjamejo, da potrebujejo ljubezen, so nevarni ljudje. Sposobni so storiti vse, da dobijo to ljubezen ali pozornost. Vendar se ljubezen in potreba ne moreta dogajati skupaj. Ali ljubimo ali potrebujemo nekaj. Oboje naenkrat ne gre. Potrebujem partnerja, da bi bil srečen? Potrebujem denar, da bom srečen? Seveda potrebujem vse to. Verjamemo, kar si govorimo. Ko nekaj verjamemo, to v zavesti raste. Potem se podredimo vzorcem verjetja, da potrebujemo seks ali denar, da smo lahko srečni. Iz tega izvira zločin. Zločinci verjamejo, da nekaj potrebujejo. Človek lahko vse racionalizira, samo da to dobi.
Če se odločim, da potrebujem partnerja, da bom srečen, ne bom te sreče nikoli dosegel. Najprej bom naredil skriti seznam njenih napak. Potem se bo razvila bitka za moč. Če ena ali druga stran moč nasprotnega partnerja blokira, sem pred ločitvojo. Skušam jo zopet pripraviti do tega, da bi me ljubila, da bi se zopet počutil povzdignjenega. A kaj ko partnerka ne more storiti ničesar za to. Saj ona ni bila tista, ki me je povzdignila v zaljubljenost. Sam sem se, z odločitvojo, da jo bom ljubil. Ljubezen skušamo dobiti od nekod, od koder je ni možno dobiti. Mi moramo biti prvi v naših odnosih. Ko imamo radi sebe, je vse okoli nas lepše in življenje veliko lažje. Ljubezen je stanje zavesti, ki prihaja iz nas in ne k nam.
Ljudje pa mislijo, da mora ljubezen priti k njim. Polna usta jo imajo. Kadar je ne dobijo, ubijajo zanjo. A ljubezen ne more priti k njim, ker je ni v njih samih. Potem so zafustrirani in jezni. Besnijo čez vse in vsakogar. Očitajo vsem drugim, da so brez ljubezni. Njihove roke so krvave od boja za ljubezen. Počasi pomorijo vse okoli sebe in se smilijo sami sebi, ker jih nihče ne ljubi. Ostanejo praznih rok in brez ljubezni, ki je osnovna energija univerzuma, energije, ki pozdravi vsako bolečino, trplenje in občutek ločenosti. Počutijo se izolirani, nekoristni, zapuščeni.
In ostane jim samo še bes! |
Nazadnje urejal/a sašo 22 Maj 2008 22:25; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 19 Maj 2008 06:38 |
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
sašo, ne vem kako je s to srečo...
Je, kar je! Nobena stvar ni sama po sebi in zaradi sebe. Vedno je zaradi nekega vzroka in v odnosu do nečesa. Meni je bliže, ko ni simbolično in ko se še drži vzroka.
Denimo, en otrok zagotovo ne potrebuje 500 igrač. Če jih zahteva (izsiljuje) potem je njegova zahteva simbolična. To pomeni, da je svoj izraz pretvoril v govorico, ki je sicer okolju sprejemljiva, ne dotika pa se vzroka za svoj nastanek. ne dotika se zatajenih potreb, ki so vodile v nastanek jeze. ne dotika se zahtev okolja, ki je zatajilo negiranje potreb, ki niso bile uslišane, potem pa še ni hotelo slišati izrazov negodovanja zaradi prezrtih potreb. Otrokovega joka, ko je v zibelki hotel mamo, da ga dvogne k sebi, ga ljubkuje, ga potolaži, previje.... Kar pusti ga, se bo že pomiril, otrok samo izsiljuje, je tedaj oče rekel mami, se obrnil na drugo stran in zaspal.
Civiliziranost je nasploh govorica gluhih.
Poleg tega pa ima vsak izraz, ki vodi k vzroku, tudi svojo evolucijo. Ne ostaja takšen kot je, ker mu je to povšeči.
Jeza, ko jo čutiš, nikdar ne ostane jeza. Kmalu postane nekaj drugega in tedaj je jasno, da je jeza bila le pokrov, ki prekriva stare bolečine, nikdar izražene, sprejete, pojasnjene.
Jeza je zagotovo energija ki, če je izražena, ohranja smer gibanja čustvovanja, želja, organizma. Mene bolj skrbijo ljudje, ki so se odmaknili od jeze in je nimajo za razvojno stopnjo izraza, ki pelje k vzrokom za nastanek jeze. Takšni ljudje praviloma manipulirajo s tujo jezo, saj mislijo, da so nad njo. Ta pa, ki manipulira, je sam manipuliran. Tipičen primer politika, ki manipulira z jezo je Jelinčič. tipičen primer človeka, ki se je oddaljil od svoje jeze in misli, da je nima, je pa Kučan. Jelinčič in Kučan sta ena in ista oseba.
Kriminalec in sodnik sta ista oseba, ki se je odločila, da je laže hoditi po svetu, če bosta dva. Tudi domobranec in partizan leta 2008 sta ista oseba in zmrznjeno meso pobrano iz hladilnice, zaradi katerega smo zdaj vsi prehlajeni, predvsem pa izgubljeni v (tujem) času.
Šola reagira na izraze nezadovoljstva pri otroku na točno določen, da ne rečem predpisan način. Otroka prime za roko in mu vtakne dlan med vrata, potem pa zaloputne z vso močjo, da otroku polomi prste na roki. Ko otrok spači obraz od bolečine in je še v šoku, mu pravi: Ššššššš..... lepo se obnašaj! Napiši pesmico in z njo opiši svojo bolečino. In če boš to storil na primeren način, predvsem pa brez slovničnih napak, bomo tvoj izraz obravnavali in te predlagali za Prešernovo nagrado. Tedaj te bomo (čez kakih 50 let), upoštevali tvojo bolečino in jo, če bo vredna obravnavanja, povzdignili na nivo narodove bolečine. Iz navadnega in vsakdanjega bomo naredili nekaj posebnega in karseda svečanega. Morda bo tvoja poezija postala državna himna. A ni to lepo?!
V resnici pa je normalno vse nekaj drugega. Normalno je, da če ti nekdo pripre dlan med vrata in zaloputne, da zakričiš od obupa in bolečine in se ne oziraš na slovnico. Pestuješ svoje polomljene prste in tuliš, brcaš... Normalno je, da izjočeš strah pred izgubo dela sebe, da zahtevaš varen prostor in pomoč, ki ti bo oskrbela roko. Normalno je, da krivca za tvojo bolečino nalomiš čez gobec, da ti tega nikdar več ne bo storil. Normalno je, da se zase postaviš in poveš, da si človek in ne smet, ki se je ne upošteva. Normalno je, da za svoje otroke zahtevaš vzgojitelje, ki imajo otroke radi, ne pa ljudi, ki se gredjo učitelje zato, ker se nimajo kam drugam dati in so delovni presežek.
Seveda se postavlja vprašanje, kaj hoče ta družba od nas. Kajti država VEDNO dobi tisto, kar hoče. če sistemi ostajajo isti, kljub temu, da se na zunaj gremo spremembe, potem je vzrok zakaj so vsi sistemi še vedno isti, kot so vedno bili: Država jih ohranja iste!
Kajti država VEDNO dobi tisto, kar hoče! Država plačuje samo to, kar hoče imeti in vedno dobi tisto, kar plačuje. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 21 Maj 2008 06:54 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Država je skupina oseb, podprta s podskupino množico. Skupina pa se vedno vede, po njenem najmanj inteligentnem, a najbolj glasnem članu. Taka je pač psihologija množice. Kar množica zahteva, dobi. Ali pa si enostavno vzame. Človek ne bo mogel nikoli razumeti, zakaj se vede tako neumno, ko je v množici. Pameten človek, se zato množicam izogiba. Kaj lahko pričakuješ od oblasi, če v njej ni pametnih judi?
Zopet sem se pustil zavesti. Želim govoriti o jezi.
Jeza je sveta stvar. Vedno jo sprožijo zatajevane, bolje zatrte potrebe. Če bi imeli neomajno vero (pri tem ne mislim na vero v boga) in ljubezen, ne bi čutili jeze, ker je ne bi potrebovali.
Zakaj mislim tako?
Večino ljudi jezi, ker nima za preživetje. Pobesnijo! Jeza pa je energija, če jo pretvoriš v bes in agresijo (lahko navzven ali navznoter), naredi veliko škode. Lahko jo tudi porabiš koristno: narediš še več (bodo že videli, kaj zmorem), jo pretvoriš v telesno energijo (šport, seks), ali pa napišeš mojstrovino, kot delaš ti.
Je pa še ena pot. Pot kjer ni potreb, so le želje, ljubezen in neomajna vera, da se bodo te želje izpolnile. Po tej poti je šla Mati Tereza. Imela je toliko ljubezni in vere, da je lahko zadovoljila potrebe tisočih.
To je zgodba o ljubezni in njenem nasprotju potrebi. Oprosti, ker sem si izposodil in priredil tvoj stavek. Potreba je preobraženo sovraštvo, položeno v zibelko. Otrok ne zmore sam poskrbeti zase zato, kot praviš ti potrebuje ljubezen in pomoč staršev. Če te ljubezni ne dobi, začuti vedno večjo potrebo. Potrebo po ljubezni, pa tudi po hrani, nežnosti, toploti, dotiku, nasmehu, bližini, ljubkovanju, objemu, sočloveku...
Če tega ne dobi, je njegova potreba vsak dan večja...
...zaupanje, tudi zaupanje v ljubezen, pa vsak dan manjše. Na začetku otrok izraža svoje potrebe z jokom. Če niso zadovoljene, se ta jok pretvori v nekaj, kar je podobno histeriji. Dere se tako, da se odrasli kar prestraši, da se bo zaradi joka zadušil. On pač zahteva svoje. Otrok se samo bori za ljubezen, ki mu sama po sebi pripada, saj mu jo je podarila narava sama.
Če te ljubezni ne bo dobil dolgo časa, se jo bo počasi naučil zatajevati. Ljubezen je zamenjal za potrebe. In kot odrasli bo začel sovražiti vse in vsakogar, ki mu njegovih potreb nočejo, ne znajo ali ne zmorejo zadovoljiti. Ali pa; vedno je več možnosti, vsi odtenki od bele do črne. Torej; ali pa bo vse življenje sovražil in zavračal svoje osnovne življenjske potrebe, morda začel preganjati krivico, ali pa odšel na pot iskanja izgubljene ljubezni. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| Pia |
| Objavljeno: 17 Jun 2008 23:59 |
|
|
Pridružen/-a: 15.06. 2008, 05:07
Prispevkov: 421
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| Pia |
| Objavljeno: 19 Nov 2008 10:49 |
|
|
|
Pridružen/-a: 15.06. 2008, 05:07
Prispevkov: 421
|
Načeloma tega ne delam. Po duhu sem inovator. Ne maram ponavljan. Napišem enkrat in če kdo razume prav, če ne še bolje, bo lahko trmasto vstrajal na svojem. Tale misle, pa se mi zdi, tako pomembna, da jo bom napisal ponovno. Upam, da se bo dotaknila še koga, da se bo malo zamislil.
Kot nora se širi nova epidemija imenovana ranologija.
Ranjeni in prizadeti smo vsi.
Upokojenci, ker so stari in v čakalnici smrti ne morejo več ničesar lepega od življenja pričakovati. Vsi jih krivijo, da so zafurali državo, zajebali družino, sfukali družbo.
Delavci, ker morajo plačevati za upokojence, ker si ne morejo prislužiti stanovanja, ker so mislili, kako bodo spremenili svet, sedaj so pa v riti, ker še zase ne morejo poskrbeti.
Mladi, ker ne vidijo možnosti za osnovanje družine, ne priložnosti za redno delo. Študij je pa vedno bolj natrpan z informacijami, kot da nismo v dobi informatike. O življenju in vsakdanjih uporabnih zadevah, pa ni v učnem programu ne duha ne sluha.
Otroci, prepuščeni sami sebi in ulici, čakajo, da bodo odrasli in potem bodo že pokazali tem odraslim.
Leta in leta je veljalo pravilo, da se ne pogovarjamo o svojih ranah, še priznamo si jih ne.
Potem pa zelena luč. Kar na lepem je primerno govoriti o svoji bolečini. Govoriti osvoji bolečini pomeni biti pošten do samega sebe, biti iskren, soočiti se sam s seboj in svojo bolečino. Za to pa je pravijo potreben pogum. Mar res?
Se nismo le zagozdili v svoji bolečini? Si ne želimo le tega, da bi se smilili drugim. Si ne želimo igrati žrtve?
Potreba o določitvi bolečine je začela delovati proti nam. Naučili smo se jo uporabljati proti drug drugemu? Je to res namen bolečine? Res samo želimo s svojo bolečino prizadeti drugega?
Ko danes srečate človeka, bo začel takoj razlagati o svojih ranah. Če se boste z njim strinjali, boste dobili novega ranološkega prijatelja! On podpira vaše rane in vi njegove! Nikoli ne bosta presegla tega odnosa, saj je vajin skupni interes samo ranologija. To je temelj vajinega razmerja.
Če pa se z njim ne strinjate, se verjetno ne bosta več pogovarjala. Po zakonitostih ranologije ne sodita skupaj. Med vama je zazijala velika rana, kaj rana, pravi ranološki prepad.
Človeštvo že od davnine išče nadomestilo za ljubezen.
Vse smo že poskusili: alkohol, droge, spolnost, hrano, imeti otroke, (ki smo jih oblikovali po svoji podobi in nas bodo zato neizmerno ljubili - vsaka podobnost z odnosom Bog človek je zelo namerna) delo, posel, zdravje, adrenalin, (od divjih športov, dviga med oblake, do vojskovanja) pripadnost, odlikovanja, nagrade, priznanja.... . Iskali smo in iskali, nadomestila za ljubezen pa nismo našli. Nam je sedaj že jasno, da nadomestila za ljubezen ni?
Vse smo poskusili, nadomestila ljubezni ni, vrženi smo nazaj sami sebi.
Je potrebno začeti znova? Je morda še kaj na tem presnetem svetu, kar nismo poskusili? Se nam mora najprej vse zagnusiti?
Vdam se. Ne grem se več. Dovolj je. Vsega imam dovolj. Te igre se ne grem več. Tu bom sedela in počakala, da se srce odpre. Sama bom s seboj, nikogar in ničesar več ne potrebujem. Jaz sem vse kar imam, vse kar potrebujem in vse, kar hočem kdaj imeti. Ničesar več se ne bom oklepala. Spustim vse, naj gre kamor je namenjeno. Nočem več iskati, počakala bom, da pride ljubezen, da pride Bog in se lahko pomeniva iz oči v oči. Jaz in ti.
Vse na tem svetu je nečemu namenjeno. Vse naše bivanje je namenjeno eni stvari; lovu za srečo in ljubeznijo. Ni ga človeka, ki si ne bi želel biti srečen. Še mazohist je srečen, če je lahko nesrečen. Mislite, da se da najti srečo tako, da uničiš vse okoli sebe?
Srečo je potrebno deliti. Kaj ti bodo vsa priznanja tega sveta, če nihče ne ve zanje, če si le ti z njimi? Kaj ti bo ves denar tega sveta, če si sam in se nimaš s kom veseliti? Če ne moreš sreče deliti z drugimi, je ni.
In kaj smo storili mi? Zamenjali smo srečo z ljubeznijo. Mislimo, da sta tudi za občutenje ljubezni potrebna dva. Hočemo ljudi in stvari spoznati, jih imeti v svojem življenju, manipulirati z njimi, jih spremeniti po svoji podobi, biti inštrument svojega dela, dokler se v našem življenju nekaj ne spremeni. Šele takrat bomo opustili svoje zahteve, prej ne.
Mar res? Bomo res srečnejši, če bomo odvisni od miloščine drugih? Si mar ne zadoščamo mi sami? Kaj si v resnici želimo, srečo ali ljubezen? |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| Pia |
| Objavljeno: 12 Jan 2009 16:49 |
|
|
|
Pridružen/-a: 15.06. 2008, 05:07
Prispevkov: 421
|
Že pred časom sem dobila sporočilo, ki ga prilagam. Nisem ga prebrala.
Včeraj je prispelo ponovno. Ker poznam kar nekaj podobnih zgodb, sem ga nalepila tu, pametnim v opozorilo, zaljubljenim v svarilo, ranjenim pa v tolažbo, da niso sami v svoji bolečini.
Ljubezenska zgodba
Sedela sem v razredu in strmela v fanta poleg mene. Bil je moj najboljši prijatelj. Gledala sem njegove kratke lase in zamišljen obraz.. Želela sem si, da bi bil moj. Ampak on me nikoli ni gledal na tak način in tega sem se zavedala. Po predavanju se je obrnil k meni in me prosil za zapiske, ker je prejšnjič manjkal. Posodila sem jih. Rekel je "hvala" in me poljubil na lice.
Hotela sem mu povedati, hotela sem mu povedati, da nočem biti le njegova prijateljica. Ampak sem se preveč bala in še zdaj ne vem zakaj.
Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani on, v joku mi je razlagal, kako mu je njegova punca zlomila srce. Vprašal me je, če bi prišla k njemu, ker noče biti sam in tako sem prišla. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledala sem njegov žalostni obraz in kljub žalosti je bil tako lep. Želela sem si, da bi bil moj.
Ampak on me nikoli ni gledal na tak način in tega sem se zavedala. Potem je rekel da bi šel rad spat, poslovila sva se, pogledal me je v oči, mi rekel "hvala" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, da ga imam rada ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.
Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišel k meni in mi povedal, da je njegova soplesalka zbolela. Tudi jaz nisem imela soplesalca in zato sva se odločila, da bova šla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njegovem pragu.
Gledala sem ga ko se mi je nasmehnil in me pogledal s tistimi prelepimi očmi. Želela sem si, da bi bil moj ampak on name nikoli ni mislil tako kot jaz nanj in tega sem se zavedala. Potem mi je rekel "hvala, imel sem se čudovito lepo" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, hotela sem mu povedati da nočem biti le njegova prijateljica, hotela sem mu povedati, da ga ljubim ampak preveč sem se bala in še zdaj ne vem zakaj.
Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledala sem kako se je povzpel na oder, da bi prejel svojo diplomo. Bil je tako zelo lep. Želela sem si, da bi bil moj, ampak zavedala sem se, da me on nikoli ni opazil na tak način. Preden smo se odpravili domov, je prišel k meni, jokal je in jaz sem ga objela. Potem je dvignil pogled in rekel ˝ti si moja najboljša prijateljica,hvala˝ in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, da nočem biti le njegova prijateljica, hotela sem, da ve, hotela sem mu povedati, da ga ljubim ampak bilo me je preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.
Sedim v cerkvi. Moj prijatelj se bo poročil. Poročil se bo sedaj. Gledala sem ga kako stoji pred oltarjem, bil je lepši kot kdajkoli prej. Gledala sem kako je rekel "da" in pri srcu me je stisnilo. Želela sem si, da bi bil moj, ampak on ljubi njo in tega sem se zavedala. In vedela sem, da me nikoli ni gledal tako kot gleda sedaj njo.
Preden se je odpeljal s svojo ženo, v svoje novo življenje je prišel k meni, me objel in rekel "prišla si, hvala" in me poljubil na lice. Hotela sem mu povedati, hotela sem mu povedati kako čutim, hotela sem mu povedati, da nočem biti le prijateljica, ljubim ga, ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj.
Leta so minila in sedaj gledam krsto, v kateri je on, ki je bil nekoč moj najboljši prijatelj. Ko so prebirali njegov dnevnik, ki ga je pisal v študentskih letih, so prebrali tudi te besede:
˝Gledam jo in si želim, da bi bila moja.
Ampak ona me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njo in tega se zavedam. Hočem ji povedati, želim da ve, da nočem biti le njen prijatelj. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišla in mi rekla, da me ima rada˝
"Kako si želim da bi ti.. " sem si mislila in jokala …
Naredite si uslugo in povejte, kaj resnično čutite do nekoga, ker ne bo tam za vedno. Svet prekipeva od življenja! Toliko načinov, toliko oblik, toliko bitij. Zakaj -če ne za to, da bi se mi veselili življenja? |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| igor |
| Objavljeno: 01 Mar 2010 09:51 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.06. 2007, 10:24
Prispevkov: 496
Kraj: Ljubljana
|
Tole je pa grozljivka !!!!
Aspartam - sladki strup
Najbrž niste pričakovali, da je vaš jutranji jogurt lahko vaš največji sovražnik. Ali pa, da kilam prijazna dietna pijača le ni tako prijazna do vas. Razvpita industrija namreč že lep čas prikriva zaskrbljujoče rezultate raziskav vpliva aspartama na naše zdravje. Le-ta namreč vsebuje 10% metanola, ki je lahko smrten že v dozi dveh čajnih žličk, saj se v telesu pretvori v formaldehid in mravljično kislino. V aspartamu prav tako najdemo fenilalanin in aspartamsko kislino, ki se sicer v kombinaciji z aminokislinami postopno razgradita, v tej sestavi pa hitro prideta do centralnega živčnega sistema v nenormalno visokih koncentracijah ter tako preveč stimulirata možganske celice, ki lahko posledično tudi odmrejo. Aspartam uničuje spolno slo in povečuje težave s spolnostjo, ovira razvoj zarodka, povzroča splave in prirojene napake, povzroča migrene, multiplo sklerozo, diabetes, alzheimerjevo bolezen in tumorje. Ko se količina fenilalanina v krvi nosečnice dvigne 5-kratno, plod utrpi 10% zmanjšanje IQ-ja.
Napačno pa je tudi mišljenje, da aspartam pomaga pri izgubi teže. Kljub temu, da gre za t.i. dietični dodatek prehrani, fenilalanin v aspartamu zavira nastajanje serotonina, spojine, ki med drugim regulira sitost. Strokovnjaki tako povezujejo problem povečanega števila predebelih ljudi po letu 1980 z istočasnim pojavom >dietnih< izdelkov z aspartamom. London Evening Standard je leta 2005 poročal o ljudeh na kliniki, ki so bili na robu norosti zaradi nespečnosti, tesnobe in težav z razmišljanjem, vendar se jim je stanje po prenehanju uživanja aspartama čudežno izboljšalo. Raziskave leta 1994 na Harvadu pa so dietno sodo povezale z zlomi kosti pri 14-letnih dekletih. Vodnik po dodatkih v živilih, ki ga je izdal Northern Allergy Centre iz Avstralije, pod imenom aspartam navaja zgolj: >Aspartam ima preveč škodljivih učinkov, da bi jih naštevali v tem seznamu!<.
Največji vnos metanola v telo naj ne bi presegel 7,8mg na dan. En liter pijače, ki je oslajena z aspartamom, pa vsebuje okoli 56mg metanola. Tako ljudje, ki uživajo več aspartamskih izdelkov, v telo vnesejo 250mg etanola dnevno, kar 32-krat presega priporočeno mejo.
Aspartam pa si je zagotovil mesto v naši vsakodnevni prehrani z veliko pomočjo korupcije prehrambenih gigantov. Leta 1996 je bilo analiziranih 164 študij, od katerih jih je 74 podprla aspartamska industrija, 90 pa je bilo neodvisnih. Od slednjih je 83 navedlo eno ali več težav z aspartamom. Kar 6 od preostalih 7 raziskav, ki niso našle nobenih težav, pa je bilo vodenih s strani aspartamske industrije.
Aspartam najdemo v praktično vseh izdelkih z napisom >brez sladkorja<, predvsem v žvečilnih gumijih, dietnih pijačah, lahkih jogurtih ipd.
Aspartam je umetno sladilo, ki se dodaja mnogim napitkom (dietne pijače) in jedem (jogurti) in sladkarijam (bomboni, žvečilni gumiji).
Kljub izjemno široki uporabi v sodobni prehrani povzroča zaskrbljujoče simptome, od izgube spomina, pa vse do tumorja na možganih. FDA (ameriška uprava za hrano in zdravila), ga je odobrila kot >varen< dodatek hrani, toda v resnici je aspartam ena izmed najnevarnejših snovi, ki jo mešajo v hrano nepoučene javnosti.
Aspartam je strokovno ime za umetni sladkor, znan tudi pod zaščitenimi imeni NutraSweet, Equal, Spoonful, Equal-Measure itd. Odkrili so ga po naključju leta 1965, ko je James Schlatter, kemik družbe G. D. Searle, testiral neko zdravilo proti čiru na želodcu.
Leta 1981 je bil aspartam odobren za uporabo v hrani, za sladkanje gaziranih pijač pa leta 1983. Leta 1985 je družba Monsanto kupila družbo G. D. Searle, ki jo je potem razdelila na dve samostojni hčerinski družbi, Searle Pharmaceuticals in NutraSweet Company.
Aspartam je kriv za več kot 75 odstotkov negativnih reakcij na živilske aditive, ki jih prijavljajo na FDA. Mnoge izmed teh reakcij so zelo resne, med njimi epileptični napadi in smrt, kot je mogoče prebrati že februarja 1994 v poročilu ameriškega ministrstva zdravja in socialnih služb.
Med 90 različnimi dokumentiranimi simptomi zaradi aspartama, ki so navedeni v tem poročilu, so glavoboli in migrene, vrtoglavica, izguba zavesti, slabost, otrplost, krči v mišicah, povečanje teže, kožni izpuščaj, depresija, utrujenost, razdražljivost, pospešeno delovanje srca, nespečnost, težave z vidom, izguba sluha, težave z dihanjem, napadi panike, motnje v govoru, izguba okusa, brenčanje v ušesih, vrtoglavica, oteženo pomnjenje in bolečine v sklepih.
Znanstveniki, ki so proučevali stranske učinke aspartama, ugotavljajo, da uživanje tega sredstva lahko povzroči, spodbudi ali poslabša kronične bolezni, kot so tumor na možganih, multipla skleroza, epilepsija, sindrom kronične utrujenosti, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, duševna zaostalost, limfom, deformacije pri novorojenčkih, bolečine v mišicah in diabetes.
Glavne sestavine aspartama s aspartinska kislina (40%), fenilalanin (50%) in metanol (10%). Še posebej problematičen je metanol, ki je smrtno nevaren strup. Pri segrevanju aspartama nad 30 stopinj Celzija se tvori prosti metanol, ki lahko povzroči zastrupitev.
In še priporočilo za konec - ko boste naslednjič kupili kakšen proizvod, na katerem piše z velikimi črkami (BREZ SLADKORJA!), si poglejte droben tekst na etiketi. Če bo na njej pisalo, da vsebuje aspartam, potem se igrate s svojim zdravjem in zdravjem vaših otrok. Zato dvakrat premislite, kaj boste storili, ko vas bo vaš malček naslednjič prosil za žvečilni gumi brez sladkorja .
P.S. Monsantov patent za aspartam bo kmalu potekel, kar pomeni, da bo omenjeno umetno sladilo še bolj na široko zastopano v živilih. Sicer pa je Monsanto že patentiral nov izdelek - Neotame, ki je desetkrat močnejši od aspartama in precej bolj škodljiv.
P.P.S. Mimogrede, v ZDA živilsko - farmacevtski lobi intenzivno dela na tem, da aspartama ne bi bilo več obvezno navesti v deklaracijah na živilih, kar pomeni, da v tem primeru sploh ne bi mogli vedeti, da določeno živilo vsebuje aspartam.
Aleš Babič
Neodvisen svetovalec potrošnikom
www.prihranite.si
Avtor knjige: Zakaj sem brez denarja
" V prihodnosti bi se tok denarja moral preusmeriti k ljudem,
ki z njim modro ravnajo - v nasprotnem primeru sta
ekološka in socialna katastrofa neizbežni!" |
_________________
Kje je čreda? Čaka na boljše čase. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
