| |
| Avtor |
Sporočilo |
|
| g.arh |
 Objavljeno: 24 Mar 2008 08:46 |
 |
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Časel, v Financah je moč prebrati članek, v katerem muenchenski inštitut IFO, pod naslovom Zabave je konec, ugotavlja:
Medtem ko ZDA tonejo v recesijo, se je obdobje razcveta svetovnega gospodarstva končalo. (konec navedbe).
Jasno je, da lahko debatiramo o tem in imamo različne poglede, bolj ali manj optimitično-pesimistične, odvisno od osebne naklonjenosti raznim apokaliptičnim napovedim ipd.
Če bi nekdo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja govoril, da bo Jugoslavija razpadla, da vsi znaki kažejo kako se takšne prezadolžitve države na mednarodnih denarnih trgih ne dajo prenesti in se bo končalo z morijo, posiljevanji, preselitvami narodov…. Bi končal v zaporu! Torej, nič posebnega ne bi bilo potrebno narediti zato, da končaš v zaporu, samo resnico bi moral povedati.
Zdaj pa pomislimo, da so tedaj (enako kot zdaj!) obstajale inštitucije, kjer so ekipe sociologov, psihologov, ekonomistov, znanstvenikov teh in drugačnih, ki so bili vsi plačani iz državnega proračuna, ravno tistega, ki se je polnil z denarjem iz tujine, saj vse te službe in inštituti niso ničesar pridelali - nekaj študirale! Opravljale neke naloge, pisale študije, prejemale priznanja in nagrade, podeljevale doktorate...
Potem se seveda sprašujem, kakšno vlogo imajo vse te znanstvene inštitucije? Moje mnenje je, da ima zdrav sistem tudi zdravo predstavo o tem, kako je treba uporabiti in kam usmeriti intelektualni potencial države.
Znanstvene inštitucije, če so znanstvene (!), seveda, morajo znati brati zunanje znake, ki napovedujejo prihodnje dogodke. Če te inštitucije ne delajo v prid jačanja imunskega sistema nacije, ja kaj za vraga pa potem delajo in komu služijo - prikrivanju resnice !? Pa je treba za to plačevati?
Kakšen ekonomist, sociolog, politolog, psiholog… je tisti, ki mirno hodi v službo in pobira davkoplačevalski denar, ni pa sposoben iz zunanjih znakov predvideti ekonomskega poloma na vseh frontah?
Sam si predstavljam človeka, ki je živel v Vukovarju, tam nekje v osemdesetih, ki je hčerki kupil avto, jo poslal na študij, doma pa gledal fuzbal tekmo na televiziji, ter ženi vsake toliko pogledal prek rame, kaj kuha na štedilniku. Penzija je prihajala redno, politiki so imeli govore, kar je imel sosed, si se trudil pridobiti tudi sam, in to je to. Življenje je potekalo po ustaljenem redu – le kaj bi se lahko slabega zgodilo? Tisto, kar je temu sledilo, daje vedeti, da je takšen človek že tedaj bil navaden morilec, le da tega ni bilo niti blizu njegovi zavesti. Njegovi možgani so bili preparirani, intelekt pa zastrupljen in uspavan z ideologijo.
Kar tudi danes velja za večino prebivalstva Slovenije.
Človeška telesa so vezna posoda. Telo je iz istega materiala kot naš planet. Tudi ko instinkt ne prileze po naši hrbtenici do naših možganov, vse tiste informacije, ki jih naš planet ves čas vgrajuje v naša telesa, pogojujejo naše obnašanje. Pogojuje nastanek konceptov, »bolezni«, upanja, zablod…. Če ne zaradi drugega, zaradi velikanske mase in magnetizma planeta. Vsak od nas je na nek način navezan (privezan) na planet, in enako smo privezani eden na drugega (nihče ni otok… sam in ločen od drugih!). Zato pravim, da so naša telesa kot vezna posoda; ko se gladina vode dvigne v enem, vsa druga telesa enako zaznajo dvig gladine.
Imamo pa pravico, od Boga podeljeno, da ne dovolimo Zavesti sprejeti tega, kar nam Podzavest sporoča. Enako, imamo tudi pravico, da sporočila, kadar so, interpretiramo po svoje. In največkrat jih interpretiramo tako, kot nam trenutno ustreza.
Vzgoja, se pravi šola, starši in religija, imajo nalogo, da nas vzamejo planetu in nas zadržujejo v območju kontrole misli in znanj, medtem ko intuicija, ali notranje učenje, več ali manj ostaja v območju mistike, čarovništva.
Hkrati to pomeni, da ostajamo odrezani od svojega telesa in posledično tudi od navodil našega planeta. Od navodil, pa tudi od njegovih želja, ljubezni, izrazov njegove globoke žalosti, hrepenenja… Seveda se vse to kljub temu nekje izraža, prefiltrirano, prilagojeno, prirejeno, pohabljeno, pomanjkljivo... skoraj do neprepoznavnosti okrnjeno, pa vendar - naše!
V takšnih primerih ostajamo v območju občutkov, za katera nam vzgojitelji jamčijo, da niso objektivni, temveč so le trenutna stanja, na katera se ni moč zanesti, saj jih ne moremo kontrolirati, jih uporabljati, z njimi manipulirati, z njimi trgovati... Proti takim stanjem si lahko pomagamo le z drogami. Z drogami lahko vzdržujemo stanje organizma v poslušnosti, da ga je moč nadzorovati in z njim manipulirati. Zato je potrebna tašna vzgoja, takšno šolstvo, takšna religija, ki je daleč od ciljev našega planeta. In ker je planet naš sovražnik, je tudi telo naš sovražnik, in ga je treba disciplinirati. Gledano z očmi prihodnosti, je današnja medicina na nivoju španske inkvizicije.
Vzgoja je usmerjena proti zvezdam, proti Nebesom. Rešitev je tam, tako trdi znanost, tako pravi religija. Upanje je tam, ne tu. Tako pravijo vse religije.
Seveda, če za trenutek stopim iz sistema, lahko ugotovim, da je porast uporabe drog v globalnem smislu, le posledica povečane želje planeta, da bi komuniciral z nami, in naših izkrivljenih možganov, da bi to komunikacijo preprečili, saj v nas povzroča bolečino in izpodriva "upanje", ki ga verski rituali ( Velijka noč, Božič...) krepijo. Toda pametnemu človeku porast uporabe drog govori, da sistem poka po šivih, da ideologija nima več odgovorov, da realnost Stvarstva vriva nogo med vrata pozabljanja in da se Življenje, kot univerzalni pojav v vesolju, ki je ogrožen, spopada s svojimi nasprotniki.
Povečan pritisk na telo s strani planeta je posledica njegove želje, da bi nam sporočil, kako nas ima rad in da ne more brez nas… Do norosti je utrujen, pa ne zaradi ekologije! Planet lahko v trenutku vzpostavi stanje čistosti zemeljske površine, to mu res ne bi predstavljalo neke posebne težave. Kar bo tudi naredil, in ta dan ni več tako daleč. Je pa to v nasprotju z »visoko« arhitekturo, ki ima drugačne vsebine, kot pa denimo živalski brlog, kjer mladički grejejo in varujejo eden drugega.
Eno je biznis, drugo pa je čutiti toploto svojega in drugega bitja. Prvo ima za merilo tekmovanje in »hočem več kot on, više kot on… hočem več kot vsi… hočem višje in višje«.
Drugo pa ima za merilo: Toplo mi je, počutim se varnega, nič drugega ne potrebujem… Hvala ti planet, ki si v nas in skrbiš za nas tako, da skrbimo eden za drugega. |
|
|
| Nazaj na vrh |
  |
| art |
| Objavljeno: 24 Mar 2008 20:55 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
Čvek!
Navadno tisti, ki največ pridigajo o skrbi za druge, povzročijo največ škode.
Ko te pridobijo na svojo stran, te brezbrižno zavržejo in se ne zmenijo več za noben tvoj klic na pomoč.
Ni jim mar kaj in koliko si jim pomenil, važno je, da so oni zadovoljni.
Temu pravim okrutnost!
Pa še o zgodbi.
Napisal si: "Ker Slovenija nima otoka?"
Vsak umetnik ima pravico, da si izmisli vso zgodbo; po imenu ladje sodeč, se ta zgodba dogaja pri prečkanju Rokavskega preliva. Kar me v zgodbi moti je, da imam ob branju občutek, da bolečina ni pristna. Da si je umetnik vso to bolečino zamislil samo zaradi zgodbe same. |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 24 Mar 2008 21:59 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
art je napisal/a: Čvek!
Navadno tisti, ki največ pridigajo o skrbi za druge, povzročijo največ škode.
Ko te pridobijo na svojo stran, te brezbrižno zavržejo in se ne zmenijo več za noben tvoj klic na pomoč.
Ni jim mar kaj in koliko si jim pomenil, važno je, da so oni zadovoljni.
Temu pravim okrutnost!
Pa še o zgodbi.
Napisal si: "Ker Slovenija nima otoka?"
Vsak umetnik ima pravico, da si izmisli vso zgodbo; po imenu ladje sodeč, se ta zgodba dogaja pri prečkanju Rokavskega preliva. Kar me v zgodbi moti je, da imam ob branju občutek, da bolečina ni pristna. Da si je umetnik vso to bolečino zamislil samo zaradi zgodbe same.
Vidim, da ti analiza teče, da si v tem strokovnjak. Sem ti kaj dolžan za tvoj napor?
Še dobro, da nisem napisal vojne zgodbe, ker bi moral najbrže prej koga ubiti, da bi v tvojih očeh zgodba pridobila na pristnosti!
Ni bil Rokavski preliv, pa tudi vse drugo si ti kar iz riti potegnil, kot se za bleferja spodobi. Napiši svoje zgodbe in nam pokaži, če kaj imaš, ali pa si le (šk)art! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| art |
| Objavljeno: 24 Mar 2008 22:57 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
Hudo je tistemu, ki poln prezira,
sovraštva, ves svoj vek sam v sebi umira. |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 08:35 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
art je napisal/a: Hudo je tistemu, ki poln prezira,
sovraštva, ves svoj vek sam v sebi umira.
TEMNO SRCE
Sem Srce, ki sovraži! Zoglenelo v svojem brezkoristnem sovraštvu in mnogo več kot le zatajen spomin: sem popolna pozaba, smetišče Vesolja!
V meni so vsa zavist, ljubosumje, zamera, jeza, maščevalnost, sovraštvo, cinizem in krvoločnost . In še vse drugo, česar Bog ne mara.
Lahko bi rekli, da sem neke vrste zbiratelj; kar spada k meni, pride k meni! To je tudi vse kar imam, moje je in to mi je dovoljeno imeti. S tem moram biti zadovoljen.
Sem tudi tisti, ki vam ne dovoli, da bi imeli; kar Bog meni, - to jaz vam! Zame ni našel mesta v Stvarstvu, zavrgel me je, in nihče me ni posvojil. Sirota sem. Nihče me noče. V Družini me nihče ne omenja, ker sem madež, vestno izbrisan iz božje brezmadežnosti. Zame ni nežne roke, zame je Sovraštvo! Sovraštva nihče ne mara, ker jih dela grde, jaz pa razen tega ničesar nimam, Mati ni naredila družice zame... Zato sem sam.
Na nek način smo povezani, vi in jaz. Zanikate me, zatajite ob vsaki priložnosti. Sramujete se me. V zameno vam jaz ne privoščim sreče ali notranjega miru. Preprosto, ne dovolim vam tega, nočem da ste srečni! Ne v sebi, ne z drugimi. Za kratke trenutke zadovoljstva, ki mi jih ukradete, poskrbim, da jih potem stokrat plačate in preplačate: pošljem vam Krivdo, da zbriše lepoto. Vaše trpljenje lajša moje.
Hočem da hrepenite! Zahtevam od vas, da je vaše hrepenenje podobno mojemu, da je brezplodno in zaman, tako kot je moje. Želim, da se z mano vred zvrnete v neskončno jamo sovraštva iz katere ni izhoda. Njene stene so gladke in nimaš se česa oprijeti; kar primeš se zdrobi. Tu je še svetloba antracitna. Odsev Črnega Srca v sebi ne nosi tistega upanja, ki ga ima Božja Svetloba.
Črna luknja sem, ki požira vse, kar prileti mimo. Namerno ali slučajno - vseeno! Prej ko slej vse pripotuje tod mimo.
Priznati moram, da me vaše trpljenje zabava. Občudujem namreč vaš občutek za tragično, vaš smisel za dramo in sprenevedanje. Toda vse vaše muke ne odtehtajo moje samote, nje nič ne zmanjša! Zelo dolgo je trajalo, preden sem se naveličal vaših žrtev bogu Jeze, laskalo mi je, priznam, a kaj naj zdaj z njimi?! Moja Želja je postala še močnejša, ni se izgubila, postala je - nuja. Vi pa ste se tačas oprijeli filozofije, ki zatira željo v telesu; religije, ki s sabo nosi Smrt.
Vseeno mi je kaj počnete s sabo. Vaše bleščeče želje po tem, da bi bili pridni in dobri otroci so čista prevara! Vaša dobrota je impotentna, vaša predstava o nebeški čistosti, h kateri venomer molite, pa laž! Preziram vas in vas sovražim, tako kot sovražim Boga, ki me je pahnil v to nesrečo. Sovražim svojo eksistenco, a sem v svojem sovraštvu vztrajen in v svoji samoti močan. Ne dovolj, da bi moja kletev dosegla Njega, ki je kriv moje nesreče, toda dovolj, da vam naredim, česar Njemu ne morem; prek vas se Boga dotikam, vsaj tako mislim, izbire pa tako nimam.
Z mojim sovraštvom do vas, sovražim Njega. Moj prezir vam, je Njemu namenjen. Čeprav vam bo morda zvenelo čudno, nemogoče iz mojih ust, pa vendarle: moje sovraštvo ni samo sebi namen. Sovraštvo nikdar ni samo sebi namen. Vedno izraža nemoč - imeti! In tudi zdaj je tako.
Hočem izpolnitev svoje Želje, ne njene smrti! Dokler jaz ne bom imel, tudi vam ne dam, dokler jaz ne dobim, vi ne boste imeli. Starši otrokom ne dajo, česar sami niso dobili. ne morejo dati, kar sami niso nikdar imeli. In ti ne morejo dati svojim otrokom, in tako naprej v neskončnost. Tako preprosto je to.
Gledam vas, kako posedate pred televizorjem in goltate vseh vrst novic. Prepoznam svoja občutja v vsakem od vas. Nasilje vas vznemirja, kajne?! Prav tako kot mene! Uživam v novicah, ki poročajo o potresih, poplavah, katastrofah. Življenja odnašajo! Čimveč tembolje... Moja vznemirjenost ob novici se konča s prijetnim občutkom v hrbtenici. Usmiljenje in sočutje je namreč locirano na oni strani groze in jaz potrebujem razdejanje preden ga dosežem. Najprej hočem videti jezo, sovraštvo in bes na delu. Hočem mrtve, nesrečne in celo preživele. Kaj morem zato, če ni nesreče dovolj velike, da bi pomirila mojo krutost, potešila mojo žejo? Brez očiščenja pa ni usmiljenja! Pred tem smo nemočni tako vi kot jaz. Zato še naprej neurja in poplave urejajo ta svet, za sabo pa puščajo razdejanje in smrt, bolečino, bolezni in ruševine. Nesrečo! Cela naselja zbrisana s površine zemlje!
Skozi vihar vam kričim svoje Sovraštvo in nemoč, vi pa tega ne slišite!
Ne vejo čemu, tisti, ki vihtijo nože in dihajo dih svoje žrtve, ker to počno od blizu, medtem, ko drugi svojih žrtev ne vidijo. Ti morijo sofisticirano, visoko in udobno sede v svojih letalih. Ne sprašujejo - oni počnejo! Toda jaz vem zakaj vojne, čemu Smrt, pomori, uboji, posilstva, samomori. Od kod vse ljubosumje, prevara, pohlep in kraja - jaz vse to osmišljam! Z mano je vse razumljivo! Kaj pa mislite?! Sovraštvo je iskreno, v njem ni laži, laž je v Dobroti.
Dobrota se kar naprej nekaj skriva, se nekomu opravičuje, za nekaj počuti krivo.
Dobrota prosi, Sovraštvo zahteva.
Dobrota ne ve ali bo kaj dobila, Sovraštvo si vzame.
V najhujših zločinih vidim sebe, najdem svojo odgovornost! Odgovornost je dete, ki ga nihče noče, nihče mu noče biti oče. Tako je vse sovraštvo - moje!
Slepo kot je, mi včasih zabriše cilj, da ga ne vidim; zdivja vsevprek in ubija kot ranjena žival, ki vsled bolečine ne ve kdo je sovražnik, kdo prijatelj... Slepa, a zvesta žival, Sovraštvo! Predvsem pa težak posel in odgovoren!
Naporen, osamljen, nikdar čisto dokončan...
Ubijati, razdirati, rušiti, trgati, lomiti, uničevati!
Vse kar posejem - je Obup!
Dokler nekdo ne sprejme mojega!
Dokler nekdo ne razume!
Dokler nekdo ne izpolni m o j e Želje!
Medtem pa še naprej teče vaša kri in z njo odteka tudi moja. Gosta, smrdljiva lava, ki zogleni v nemočnem besu in brezkoristnem sovraštvu. Kaj mi mar vaše trpljenje, kaj vam mar moje?
Vaše majhnosti in male požrešnosti me utrujajo; vaši neprestani občutki krivde so mi smešni in vaše impotentne predstave o humanosti so mi odveč. Zame boste vedno le ne preveč inteligentni otroci, in vse bolj se mi dozdeva, da je vse kar je v vas res novega - le en in isti stokrat obrnjen plašč! Edino v laži in sprenevedanju znate res biti mojstri. Bravo! Tu vaši domišljiji ni konca in v tem vam nihče ni enak.
Lastnega sovraštva ne spoznate za svojega, zato ga meni pripišete in odrinete z odgovornostjo vred!
In veste kaj?
S p r e j m e m . g a !!!
vivaldi
poleti vas žge lastna vročica,
pozimi se pritožujete nad svojim hladom,
spomladi raste ljubezen, ki je v vas,
jeseni je rodovitna radodarnost
- V A Š A! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| art |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 12:21 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
Tipično slovensko; naj crkne vse, kar ni moje in ne po mojem okusu.
Tvoje Temno trpeče srce te vodi direktno v mučeništvo in svetništvo. Ve se, da je slovensko ljudstvo vedno nagrajevalo "mučene", izdane, zaničevane, poteptane, zato tudi ti zapoješ na to struno. Še več, velikodušno sprejemaš grehe drugih nase; naj se smilim celotnemu vesolju!
Obup! Jamranje, jamranje, jamranje!!!
Stav; naj delajo drugi, jaz trpim, ni vreden moža.
Kar potegneš iz riti, res da smrdi,
a življenje na zemlji, le to obnovi. |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 13:08 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Jamr ti je ata na mami!
Živim od svojega dela, in to je izdelovanje načrtov, ne pa pisanje. Nikdar nisem živel od tujega denarja, dotacij... skratka nisem bil na "skupni skledi" oz. na proračunu, kot je sicer značilno za slovenske umetnike.
Pri svojem pisanju sem absolutno svoboden in v svojih tekstih se ne omejujem, enako kot tudi svoje domišljije nikoli ne omejujem. Tu sem svoboden.
Vse kar počnem, počnem za svoj denar, na svoj račun, za svoj čas! Ne za tujega! Ustvarjam si svoj svet, ne da bi zaradi tega kakorkoli koga okradel.
Kar pa ti počneš, je čisto tvoja stvar! Po mojem mnenju se švercaš po forumih z enovrstičnicami, o sebi ne poveš nič (ker najbrž ni kaj povedati), iz varne razdalje opazuješ druge in sem pa tja kaj blazno pametnega pripomniš. Z enim stavkom.
Takšni kot si ti iz varnega zapečka delijo drugim nasvete, nikdar ne hodijo v ogenj po vroče železo, predvsem pa so ciniki, cinikov pa ne maram.
Še nečesa ne maram: tepcev v beli angelski preobleki, ki so se na ta planet prišli samo sprehodit in lepo zgledat, ne da bi se umazali. Svetujem ti, da odfrfotaš na ZAPS-ov forum in se tam priključiš tistemu provokatorju, ki si je nadel ime Realist, potem pa skupaj z njim provociraš tiste, ki na provokacije radi odgovarjajo.
Jaz tvojih izdelkov (ali misli!) nisem videl. V tem, kar si povedal, ni nič. Čvek, kot si sam povedal. Ena sama angelska previdnost! Tega, kar naserješ, pa še opaziš ne. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| art |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 13:33 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
Veliko dreka, na njem se že razrašča in bohoti tvoja vsemogočnost.
Da bi bog koga okradel? Ne!
On raje kaznuje neposlušne in drugače misleče!
Prežene vse iz svojega raja, pa čeprav je ta na dnu pekla. |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 17:39 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Art, resno, si zelo enodimenzionalen.
Meni se zdi škoda, da je tako. Moja izkušnja s svetom in odnosi, ki vladajo v njem, je drugačna. Nič ni kar črno-belo, vse je v odtenkih in večplastno. Včasih za nekoga rečeš, da je velik bedak, že v naslednjem trenutku naredi nekaj, kar ti stopi srce.
Če bi vse bilo tako enostavno, da so dobri dobri in zli zli, potem bi bilo tisto, kar praviš, da je Bog vse izgnal iz svojega raja, da pa je v bistvu njegov raj pravi pekel... preprosto dokončna resnica, in se z njo pač ne bi več ukvarjali. Nič vprašanj, zakaj je tako, ali pa če je sploh tako. Ali pa morda, da je nekoč tako bilo, zdaj pa ni več...
Edini, ki se ne spreminjajo so tukaj pred nami, srečujejo se v parlamentu in na hrbtu prenašajo sovraštvo starcev, ki to sovraštvo (skupaj z imetjem!) odložijo na pleča svojih mladcev, preden umrejo, rekoč: Če hočeš moje bogastvo, moraš podedovati tudi naše sovraštvo, ker si ga ne upam vzeti s sabo... Tako se ga znebijo, da gredo lahko čisti tja, kamor gredo. Kamorkoli že gredo. Pustijo ga generacijam potomcev, da se oplajajo z njim. Nebesa so pa čista in lepa.
Nič ni črno belo! Pameten človek ne odriva svojega sovraštva drugam, temveč ga vzame za svojega in pogleda, iz česa je narejeno. Ali, kot bi rekel Einstein, vse je energija! Če bi vsa strast, ki je v sovraštvu, bila tako vztrajna in goreča kje drugje, potem ljubezen ne bi bila tako plehka in kratkega veka in zagotovo ne bi ugasnila tako zgodaj. In zakaj je ljubezen ponavadi kratkega veka in prav nič vztrajna? Ker je izbirčna in gleda svet črno-belo! Tačas ji strast uide nekam drugam, kjer je domišljija, svoboda, ogenj...
Ljudje imajo radi filme o Hanibalu Lecterju zato, ker je Zloba v filmih o njem dosti bolje argumentirana, kot v enodimenzionalnem pojmovanju "ljubezni"! Ljudi zanima, zakaj je tako. Radi i9majo Halloween in grozljivke, ker vedo, nagonsko čutijo, da jim je nekaj njihovega ušlo tja, pa tega nočejo nazaj k sebi, ker je "nevarno". Ne pustijo. Ampak vznemirja jih pa vseeno, ker je prepovedano, ker ima več fantazije in energije kot plehkost vsakdana.
Še nekaj: Zdajšnji čas ni čas gurujev, prerokov, verskih vodij, nove religije ipd. Ni več časa za biznis tu notri. Čas se izteka in vsak sam naj si nariše svet, v katerem hoče živeti. Ni greh, če sovražiš Boga. Greh je samo, če nimaš predstave, v kakšnem svetu si želiš živeti. Pravzaprav ni greh, temveč velika škoda.
Tudi če ti morda misliš, da je vse moje razmišljanje sovraštvo, maščevanje (?), jamranje... ti lahko povem, da ni tako. Predvsem pa nisem emocionalni odvisnik od drugih, sicer bi se včlanil v kako združbo, politično ali sicer, si poiskal nadomestnega guruja ali več gurujev. Kot sem že omenil, zdaj niso časi za guruje. Zdaj je čas, da vsak sam pri sebi pospravi in se sam odloči, ali je sposoben iz lastnega sovraštva izcediti (destilirati) strast in vztrajnost in ju presaditi v polje ljubezni, ter nato iz ljubezni narediti nekaj uporabnega, da ne bo vedno ostajala le dvorni norček v gledališki predstavi, v posmeh odraslim in otrokom.
To pa lahko storiš le tako, da svoje sranje sam počistiš, najprej pa moraš vedeti, kaj to sploh je in zanj prevzeti odgovornost. To pa ni stvar samo tega življenja, ene dimenzije in ene izbire. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 19:23 |
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
Goran, našel si me popolnoma nepripravljenega in brez obrambe. Nisem si mislil, da se bo debata takole obrnila. Nisem tip, ki bi rad debatiral o duhovnosti, pa čeprav se ta začne na zemlji, vedno zaide nekam nad oblake. Že res, da imam rad zvezde in vesolje, da imam rad zemljo in ljudi, vendar sam stojim trdno na tleh in pazim, da se mi v glavi preveč ne vrti. Imam prijatelja s katerim sva sklenila kompromis, on z menoj ne debatira o duhovnosti, jaz pa z njim ne razglabljam o resnici in pravici, ker on vedno trdi, da tega pač ni.
Kar nekajkrat sem začel pisati tole sporočilce, pa sem vse vrstice izbrisal in pričel znova. Resnično nisem vedel in še vedno ne vem, kaj naj ti odgovorim. Če sem iskren, vsega nisem niti prav razumel.
Moji pogledi na stvari, ki se dogajajo na zemlji, niso prav nič optimistični, predvsem ne zaradi pesimističnih pogledov tistih, ki o podanih temah študirajo. Moj pokojni prijatelj tisti, ki je verjel, da se leto 2000 ne bo nikoli pisalo, in imel je seveda prav, kajti on ga ni nikoli dočakal, je rad rekel: "Prej bo država propadla, kot bo zmanjkalo elektrike, dlje kot za nekaj ur." Kazal mi je denar: "Poglej, koliko ga imam, še malo pa ne bo nič več vreden." In še: "Ljudje se bodo spremenili, ne bodo več tako napadalni šele, ko ne bodo več jedli živali, prej ne!" In znal je povedati, da prihaja čas, ko bo zopet raj na zemlji, ko bodo ljudje prešli na prehrano, na katero so prilagojeni še iz pradivjine. "Naša zgodovina se ne začne, kot radi prikazujejo zgodovinarji, ko smo zakurili prvi ogenj in spekli prvo pečenko. Ne, takrat se je začel naš propad. Miljone let pred tem smo živeli na drevju in je, kot da se te zgodovine znanstveniki sramujejo, o njej ne govorijo. Pa vendar smo ljudje živeli na drevju in jedli njih plodove. To je naša prava hrana. Se mar tega zgodovinarji sramujejo. Mi smo dejansko živeli v raj in zopet lahko naredimo raj na zemlji. Samo pomisli; na površini kjer se prehrani eno govedo, se lahko kakovostno nahrani več kot sto ljudi. Nič kuhanja, nič pomivanja, nič mučenja ljudi, niti klanja živali, le zrel sladek sadež z drevesa, lahko nahrani vse ljudi. Nobenega onesnaženja, nobenega oranja, nobenega klanja živali, več čistega zraka, mirni in srečni ljudje, rešena mati zemlja. Rad bi se ponovno rodil, da bi to dočakal."
Tudi jaz bi rad to dočakal. Vendar bi šel še korak dalje. Ljudje, ne bi smeli jesti prav nobene živalske hrane in veliko jih tudi trdi, da so vegeterianci, potem pa te povabijo v restavracijo na morske sadeže. Mar ribe niso žive? Res jih ni treba ubiti, da jih pojemo; saj jih pustimo, da se zadušijo. Rake mečemo v kipečo vodo in pri tem uživamo. Pred otroci koljemo prašiče in temu pravimo praznik kolin, če pa potem otrok potegne mačko za rep, je krut in nevzgojen. Ljudje imamo dvojna merila za vse; eno je zame, drugo je zate. Jaz sem imel smolo in se mi je zadeva ponesrečila; toda ti, ti si vse zajebal, ker ne znaš, si neodločen ali pa si po vezah kam prilezel.
In zato ljudje ne opravljajo svojega dela. To je kot doma; če se ti ne da, pa delaš nekaj nepomembnega, samo da lahko rečeš, da si zaposlen in si tako olajšaš vest. Tudi znanstveniki so samo ljudje, zato paš delajo kar lahko. Težkega in odgovornega dela se vsak otepa. Zato tudi nihče ne razmišlja, kaj se po računih verjetnosti lahko zgodi, če bodo stvari šle po tej poti; vsak raje ugiba, kaj bi se lahko zgodilo. To pa nikoli ni bil znanstven pristop.
Tudi sam poznam ljudi iz Vukovarja, z obeh strani žice. Ko so se tam dogajala grozodejstva, ni bilo več trezno mislečih posameznikov, temveč podivjana množica, ki se odziva samo na provokacije. Takrat so bili res povezani med seboj. Kar je tulil najglasnejši neumnež med njimi, to je tulila množica. Inteligenca pa je padala iz ure v uro, kot je padal ali naraščal njih pogum. Takrat se zaveš, da je človeštvo res povezano med seboj in sram te je zaradi tega.
Vzgoja ima pri tem veliko, ne pa vsega. Ljudje imamo pač čredni nagon in ker ne znamo sami izbrati voditelja, sledimo tistemu, ki ima najglasnejši zvonček. Pri vzgoji ne sodelujejo samo starši, učitelji in verski predstavniki, pač pa tudi vrstniki in idoli. In kaj je znanost drugega kot tak idol. Marsikdo, si za svoj idol izbere zdravnika, ti pa so na žalost še v srednjem veku. Ne upoštevajo izsledkov znanosti, človeku priporočajo prehrano, ki je smrtnonosna, dajejo mu zdravila, ki ubijajo zaradi vsebnosti smrtno nevarnih substanc, okužijo zdrave ljudi; vse v imenu znanosti in z roko v roki z industrijo, ki zastruplja okolje. Vsi vemo, da je fluor strupen, a ker nastaja kot stranski produkt pri izdelavi ...pa saj ni važno česa in ga je na razpolago ogromno, z njim zastrupljajo naše otroke. In mi jim bi morali biti za to še hvaležni. Če zdravniki ne bi priporočali mleka, mlečnih izdelkov, mesa, žita, jajc in industrija ne bi tako uspešno skrivala postopkov pridelave, bi že pol človeštva zavračalo tako hrano. Nikoli ne bom pozabil zgodbe Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki jo je napisal, ko je na starost obiskal klavnico. Sam pravi: "To bi moral narediti vsak človek, da se sooči s tistim pred čemer si zakriva oči." Tolstoj v klavnici .
Ljudje so naveličani čakati na božje kraljestvo, ne marajo več obljub. Hočejo živeti tukaj in zdaj. Hočejo si vse privoščiti in to takoj, pa naj stane kar hoče. In zato svinjajo; svinjajo po sebi in okoli sebe. Mamila, alkohol, tobak, adrenalin, naj stane kar hoče, saj nam nič ne morejo. Nam se že ne more zgoditi nič hudega, če se pa komu drugemu, si je pa sam kriv. Norci divjajo po cestah, jaz ne. Jaz že nisem pijan, če sem spil dve, tri pive. Samo bedaki se drogirajo, kakšen joint za sprostitev mi pa res ne škoduje. In tako naprej, in tako dalje, vedno so krivi drugi, drugi, drugi...Oni svinjajo, oni služijo, oni so krivi, oni naj rešujejo, jaz že ne bom. Zemlja pa se brani. In potem se čudimo, zakaj je toliko naravnih nesreč, zakaj so tako hude in tako velikih razsežnosti.
Kot praviš ti, zemlja se bo že branila sama in pozdravila tudi, vendar si tega ne želiva ne jaz ne ti. Pa tudi nihče od tistih, ki se tega že počasi zavedajo ne!
APOKALIPSA
Ko mine čas, ki v mrtvo večnost se izteka,
ta živi čas rastlin, živali in človeka,
nič več ne bo mesa in v mesu bolečine
ne misli, ki od groze pred nebitjem gine.
Ožarčen zrak bo kodral zastrupljena morja,
medleče, hladno sonce legalo v obzorja,
led škripajoč drobil kamnite goličave,
vulkani bruhali potoke vrele lave,
potresi drgetali v togi zemski skorji,
nad zemljo razletavali se meteorji ---
a vse brez groze bo, brez rojstva in brez smrti;
vse teklo bo skoz prostor, čas, kot zdaj poteka,
le da brez muk rastiln, živali in človeka,
krožeče brez zavesti, cilja, smisla, lastne volje
v brezimnih tropih zvezd skoz čas in skoz vesolje,
ne da za to, kar je, kar bo, bi vedel kdo.
Vendar, mar to, kar je, v resnici je,
če za vse to, kar je, ne ve nihče?
Janez Menart |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| art |
| Objavljeno: 25 Mar 2008 23:17 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
Bolečino zavoham, kot lovski pes sled. Del mene je, a tudi tebe ni obšla, drugače ne bi tako zakričal, ko sem samo pogledal tvojo rano.
Poznam ljudi kot si ti, vse bi naredili, da ugajajo tujcu. Vse, da opišejo svojo bolečino. Za ljudi, ki jih imajo radi, pa jim ni mar. Opazijo jih samo, da jim nož zarijejo globje v srce. Potem pa jokajo, kako kratka je ljubezen. Robantijo koliko sranja jim je naredil ta ali oni. Ne vidijo pa, kaj delajo sami ljudem, ki jih imajo radi, kajti človek jih ima lahko rad. So prijetni, očarljivi, sladkobesedni, a varljivi.
Pohvalil sem te, da dobro pišeš, a piši o stvareh, ki si jih kdaj tudi globoko občutil. Ljubezen z njeno sladko bolečino že nisi. Tisto kar poznaš ti, se imenuje užaljenost. |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 26 Mar 2008 08:11 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
art je napisal/a: Bolečino zavoham, kot lovski pes sled. Del mene je, a tudi tebe ni obšla, drugače ne bi tako zakričal, ko sem samo pogledal tvojo rano.
Poznam ljudi kot si ti, vse bi naredili, da ugajajo tujcu. Vse, da opišejo svojo bolečino. Za ljudi, ki jih imajo radi, pa jim ni mar. Opazijo jih samo, da jim nož zarijejo globje v srce. Potem pa jokajo, kako kratka je ljubezen. Robantijo koliko sranja jim je naredil ta ali oni. Ne vidijo pa, kaj delajo sami ljudem, ki jih imajo radi, kajti človek jih ima lahko rad. So prijetni, očarljivi, sladkobesedni, a varljivi.
Pohvalil sem te, da dobro pišeš, a piši o stvareh, ki si jih kdaj tudi globoko občutil. Ljubezen z njeno sladko bolečino že nisi. Tisto kar poznaš ti, se imenuje užaljenost.
art, ti do sedaj nisi napisal nobene svoje misli, ničesar, kar opiše to, kar misliš, čutiš. kar izhaja iz tebe. Pišeš ocene.
Kaj te briga, kaj drugi čutijo? Si tako zelo odvisen od tega? Lahko ti zagotovim, da moja čustva niso nevarna. So opisi stanj, ki jih razumem, nimajo namena organizirati vojske maščevanja za karkoli. Nimam topov in letal, ne pripadam verskim ali političnim skupinam, nimam guruja ali gurujev. Moja predstava urejanja vesolja je, da vsak v sebi nosi vse možne rešitve. Z veseljem ugotavljam, da bo, ko bo konec vseh časov, vsakdo lahko osmislil svoj svet in se naselil tja, kjer mu bo najlepše. Tudi tisti, ki ne znajo živeti brez ubijanja - živeli bodo pač skupaj s tistimi, ki imajo radi to igro, in njim bo neprestano umiranje v užitek.
Kaj bi ti rad - ne vem! Nimam pojma. Zdiš se mi otročji, predvsem pa nekdo, ki se izogiba bolečini na način, da vsakemu reče: glej, nastavljam ti ogledalo, ti pa se poglej notri, jaz nimam nič s tem!
Cinik! Res nimaš nič z mano in res se jaz v svojih tekstih pogovarjam sam s sabo. Vendar se razlikujeva po tem, da sem jaz v svoja čustva globoko vpleten in sem zanja odgovoren, ker so moja. Ti pa s svojimi komaj kaj imaš, če sploh.
Pogovor s tabo ni zanimiv. Si gumijast zid od katerega se žogica odbija. Vendar jaz žogice ne mečem v tvojo smer in me tvoje "reakcije" ne zanimajo, saj vem kakšne so. Močneje vržeš žogico, močneje se (brez spremembe) odbije nazaj. Zid je zid, zaključena arhitektura, brez nadgradnje.
Meni si nezanimiv. Jaz se vate ne bi niti vtaknil, ker se ne izražaš. Šel bi preprosto mimo, če me ne bi ti spotaknil. Kaj me briga, kaj si ti misliš o mojem pisanju, ko pravzaprav ne misliš?
Boli te kurac kaj si jaz mislim o bolečini! Se obregneš ob vsakega, za katerega meniš, da je zlagan? Zaustavil sem se samo zato, da bi videl, kaj si in kdo si, pa si začel s svojimi enovrstičnimi new-age sposojenimi mislimi, ki si jih nekje pobral po poti, ki mene res ne zanima. Iz tebe nič ne prihaja, ti si polirana pokromana krogla, od katere se svetloba odbija in zato, ker se svetlika, meniš da si zanimiv. Toda svetloba, ki jo odbijaš, ni tvoja!
To bi z moje strani tebi bilo vse. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 26 Mar 2008 08:37 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Časel,
zdajle moram nekam ven, vendar bom tekom dneva napisal nekaj v odgovor na temo živali, ki jo tukaj odpiraš. Meni so živali nekaj neskončno lepega in misel, da morajo neka bitja stati v vrsti za zakol, kjer iz enega življenja v drugo pred smrt ne vidijo ničesar kot zadek živali pored njo, s svojim zadkom pa čutijo dih živali za njo - mi je neznosen. Nekoč, zelo davno, še pred začetkom vsega, so nekatera bitja dala svoje soglasje k temu, in za to je nekdo odgovoren. To se ne bi dogajalo proti njihovi volji!
Organizem ne more več prenašati tega nesmisla, ker življenje zdaj žre samo sebe, kar se kaže v dejstvu, da silijo žival jesti kostno moko, se pravi, samo sebe. Simbolika tega dejanja postavlja nekatere pomembne ljudi, ki o tem odločajo, v pravo luč.
Odrasel, pameten in šolan človek ne vidi v tem, da žival žre samo sebe, on pa se s tem hrani (!), nič napačnega. Kar pomeni, da bi v situaciji, v kateri planet znori in nam pobere elektriko, meso v zmrzovalnikih hitro zgnilo. In mesojedci bi se vrgli v kanibalizem, saj drugega ne bi bilo.
Jaz mislim, da se to sicer ne bo zgodilo, ker so bitja, ki so zdaj živali za prehrano, na takšno stanje pristala.
Živali so blizu Telesu, saj so obremenjene z enakimi predsodki spiritualno polariziranega sveta. Ti pa so, da so Živali/Telo neumni (neinteligentni), nečuteči, instinktivni (!), seksualni, smrdljivi, umazani (nečisti), da jih je treba disciplinirati. Politiki se enako izražajo o "masi".
Dejstvo pa je, da Zemlja lažje "prebavi" pasje kakce, kot plastično vrečko.
LP
Goran |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| art |
| Objavljeno: 26 Mar 2008 15:22 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
g.arh, niti z besedo nisi zanikal mojo trditev, da si najbolj krut, do ljudi, ki te imajo najraje! Torej je moja ocena pravilna.
Luna sije na nebu svoj mračni sij, a jo obožujejo romantiki in ljubimci. dare
RAZOČARANJE
A človek je že tak: če kdo kaj hvali,
potem v tej hvali najprej sebe gleda.
Ob šali pa, ki ga lahko užali,
pogleda najprej svojega soseda.
STIHI MOJEGA SPOMINA
Moj prvi fant je bil poet.
Ne jetičen, ne bled;
vesel je bil in nasmejan,
vesel kot tisti mladi dan,
ko me pobožal je mehkó
in vprašal: "Je bilo hudo?"
Imel je ráskave roké
in malo ráskavo srce;
imel otožne je oči,
a rabrzdano kri.
Še zdaj me v prsih spreleti,
če spomnim tistih se noči,
ko so me božali lasje
in nežno mučili zobje.
Moj prvi fant je bil poet.
Minilo je ... Odšel je v svet.
Še mnogo lepših sem našla
in nášla svojega moža,
a véndar še iz davnih let
prihaja k meni moj poet.
DESET ČLOVEŠKIH ZAPOVEDI
1.
Veruj le v tistega boga,
ki v banki svoj oltar ima.
2.
Ne kolni! Psovk domačih ni,
a tujih jezik ne trpi.
3.
Počivaj kolikor se dá,
saj kdor manj dela, več velja.
4.
Spoštuj rodbinske in druge zveze,
ker le po njih se kam prileze.
5.
Ne ubijaj, ker boš slabe volje,
da drugi znajo mnogo bolje.
6.
Ne nečistuj! Ko ženske vstane
uredí si krilo in možgane.
7.
Ne kradi! Saj kar vkup boš spravil,
ti bo že kdo spet podržavil.
8.
Ne laži! Svet je sit reklame
in še resnic več ne verjame.
9.
Ne želi bližnjega žené -
kaj drugim lajšal bi gorje!
10.
Ne misli, da kaj zamudiš,
če kdaj kak paragraf prespiš.
Vse Janez Menart |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 26 Mar 2008 15:51 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Art,
nisem ti dolžan nikakršnih pojasnil.
Citiranje tujih misli in pesmi, tako kot ti to počneš, me ne privlači. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
