| |
| Avtor |
Sporočilo |
|
| art |
 Objavljeno: 26 Mar 2008 22:55 |
 |
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
g.arh, ne boš verjel, kar na lepem je tudi mene minilo veselje, do nadaljevanja. Pesmi res, da niso moje, so pa zato krasne.
Med vici boš našel opravičilo! |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
  |
| g.arh |
| Objavljeno: 27 Mar 2008 07:24 |
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
časel, prjatu!
Kar se mene tiče, nama ni treba tegale pogovora NIKOLI končati, vedno mi bo zanimivo pogovarjati se o tem. Podobno kot pri vseh pogovorih, pa naj bo misel svobodna, da si sama poišče zgodbice s katerimi bo pojasnila .... (tukaj bom besedo kasneje dodal!).
Denimo, da imaš pred sabo dva človeka. Oba govorita isto. Iste besede, iste misli. Eden je bog, drugi pa vampir. Kako boš vedel kdo je kaj? Od česa je to odvisno?
Od namena! Eden ima slab namen, drugi pa dobrega. Toda način, kako dojemamo ljudi okrog sebe je tista zanimiva reč, ki odloča. Koliko je ljudi, ki jim ni treba brati časopisa in poslušati javnega mnenja, da bi vedeli? Koliko je tistih, ki jim ni treba reči: Zavajate nas... zato ker že v začetku niso slepo verjeli, saj so brali znake, ki so jim govorili, da imajo opraviti z ljudmi, ki jih vodijo slabi nameni?
Demokracija je sistem, ki počiva na krvi in kosteh nekaterih bitij. Pravica, kot jo poznamo, obstaja samo, če jo nekomu drugemu kratimo. Sicer demokracija pade v enem dnevu. Kdo v parlamentu vpraša govedo, kaj si misli o naši demokraciji?
Poslanci v parlamentu lahko sklepajo, planirajo, izsiljujejo... le zato, ker vedo, da bo trava ozelenela spomladi, drevo dalo sadež jeseni, govedo bo mirno sklonilo glavo, preden ga razmesarijo noži. Če pa bi nekdo, te, same po sebi razumljive reči spremenil, bi demokracija telebnila kot je dolga in široka, demokrati pa bi začeli ubijati, enako kot vsi diktatorji, kjerkoli drugod po svetu. Trdili bi seveda, da v samoobrambi, toda tako pravijo tudi vsi drugi diktatorji.
Zato si jaz ne lažem v tem, da je le malo ljudi, ki ostanejo pri sebi, ko se kaj takega zgodi. Sam si predstavljam vejo v vesolju, ki je pripeta le sama nase in je edina trdna točka v vesolju, za katero se lahko primeš. Če se vse zruši, če se tla spodmaknejo, če se zgodi karkoli, potem je dobro, da je ta veja v nas samih in da se zanjo lahko držiš, da potres mine in spet lahko stopiš na trdna tla.
Torej, beseda, ki sem jo zgoraj spustil in bi jo zdaj dodal, je dober namen.
Jasno, cinik bi dodal, pot v koncentracijska taborišča je tlakovana z dobrimi nameni... Ni res: slabi konci so plod slabih namenov, pomori so jasna slika, kam je stvar ves čas šla. Stvarnost prejkoslej vrže sliko avtorju v obraz, ki naj pokaže, kaj je zanemaril. Zaradi tega obstaja Materialni svet!
In mi smo slika, ki je "continuous explosion", eksplozija, ki ne poneha, avtorju Vesolja v obraz, kot dokaz, da je z njegovim Stvarstvom nekaj narobe. Zato so tudi ateisti besni na Boga, čeprav vanj ne verjamejo. Potem so pa še tisti, ki vedo, da Bog obstaja, a vanj ne verjamejo, oz. Njemu ne verjamejo. Te ima najraje.
Bog se uči. Zmotna je razlaga Cerkve, da je Bog vedno vedel in da je popoln. V modelu vesolja je pravilo Svobodne Volje. Pravico imamo, da si samo ustvarjamo svet, brez Njega. Nwekoč je prišlo do spora in potem smo rekli, mi znamo bolje, ti si cepec, pusti nas pri miru, gremo na svoje. Podobno kot to naredijo mladostniki in zbežijo od doma, potem pa kakor kdo, eni v droge, drugi v tovarno delat, tretji v kriminal, tretji le malo bolje kot pri starših, četrti mnogo bolje.... Slovenija, denimo, se je odcepila od večjega propadajočega sistema, in nadaljuje gnitje znotraj manjšega sistema. Materialni dokaz (izraz) nam vsak dan pokaže namentistega, ki je šel na svoje. Velika žlica (svoboda, bratstvo, enakost, pravica...) pade ioz roke, zamenja jo čajna žlička, ravno prave velikosti za ena usta, druga pa ostanejo lačna in se hranijo z nostalgijo.
V planetarnem smislu je nostalgija religija! Nihče ne analizira dogodkov, ki so zapisani v izročilih, v Sv. pismu, naročeno je, naj resnico vzamemo tako, kot je zapisana in vanjo slepo verujemo. Toda Bog, ki se uči, seveda, le v primerju če je njegov namen dober (!), se pogovarja s tistimi, ki vanj, v njegovo znanje, dvomijo! Zakaj? Ker se uči! Voda teče navzdol in kako se boš učil, če se postaviš više od izvira? In izvir smo mi! Človeštvo na tem planetu živi v materialnem svetu, najgostejši obliki energije, ki dopušča Življenje! Pravzaprav, smo mi "krivi", da oživljamo "neživo" tvar v Stvarstvu, saj je naše telo narejeno iz Mater(ij)e.
Kar nas sili k vprašanju: Ali ima Bog družico? Ali še bolje: Ima Bog pravico do žene? <jo je kdaj imel? Zakaj Cerkev ne govori o njej?
Karantanija, dežela naših prednikov, je bila Materin sistem! Pogani so častili Mater. Palčki, vile, gozdna bitja, letni časi, živali, narava... tisto, kar zdaj matere sporočajo otrokom v pravljicah, oni pa se v dnu duše še spominjajo časov, ko je planet bil najsrečnejši v svoji zgodovini, v Panovi deželi.
Nekoč je Rugelj rekel: Ta narod je narod alkoholikov, ker nima vere vase. Izgubil jo je tako, da se ji je odrekel in sprejel drugo, njemu tujo vero!
Rugelj je večinoma bil surov človek, vendar je Slovenec potreboval nekoga, ki mu določene resnice zabriše dovolj grobo v obraz, da razbijejo obrambe, ki si jih je Slovenec ustvaril v svojo škodo.
V časih naših prednikov je karantanija bila otok Ženskega principa življenja sredi tedanje Evrope, v kateri je vladal Moški princip. In vendar je Jefferson, ko je snoval ameriško ustavo, privzel principe demokratičnega obnašanja ravno od tam! Iz šole se spomnim, da je imel vsakdo pravico izvoljenemu knezu reči: Ti mi ne daješ dovolj moje pravice!
V vseh drugih državah na prostoru, ki ga zdaj poznamo kot Evropa, ti je za tak stavek šla glava. Da pa je imel ženski princip vpliv na kraljevske rodbine tedanjega časa, se pokaže v matrilinearnem dedovanju (dedovanje oz, prenos bogastva po ženski strani), v primerih, ko so se plemiči ženili s karantanskimi ženskami.
Tole moje razmišljanje je čisto neznastveno, je samo nekaj, kar se spominjam iz šole in kar sem slišal na predavanju. Vendar se sklada z vzorci, ki jih vidim drugod in so dovolj majhni oz. meni dostopni, da jih lahko preverim. Kajti vse je hologram! Ni potrebno imeti veliko denarja, da bi lahko potoval po svetu in študiral odnose, vsak ima namreč orodja pri sebi, na dosegu roke, in njegovo razmišljanje, domišljija, intuicija, znanje... lahko doseže do časov, ko smo skozi Njegove in Materine oči zrli v zunanjost in si želeli, da bi se rodili. In smo se. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 27 Mar 2008 12:18 |
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
Goran, mislim, da sem samo zaradi ene stvari na svetu in to je, da se učim. Vse življenje se že učim in znanje srkam iz vsepovsod. To ni kaka formalna izobrazba; seveda sem šel tudi skozi to in skrbno pazil, da se ne dotakne moje notranjosti, možgani pa so itak naš najbolj nezahteven organ. Ležijo varno shranjeni pod streho in tiho beležijo vse, kar zaznajo okoli sebe. Vsebujejo vse podatke od prazačetka, da bi nas obvarolvali pred nami samimi. Včasih so ti instinkti narobe razumljeni, kar jim je znanost dodala malo morje motečih elementov.
Ljudje ji pravimo podzavest in smo kritično usmerjeni do nje, zaradi vseh »sodobnih znanstvenih spoznanj«. Dejstvo pa je, da nas podzavest rešuje v kritičnih situacijah, ko situacija niti ni prišla do naše zavesti, podzavest že odreagira. Tako recimo, (samo za primer, morda ni niti najboljše izbran,) ko vozimo in nas zanese v bližnje drevo, podzavestno obrnemo glavo stran od drevesa. Če ta podzavestni gib ohranimo, bomo 100% zapeljali mimo drevesa. Če pa poslušamo svoje možgane in skušamo gledati v drevo, da se ja ne bi zaleteli vanj, potem tudi s 100% sigurnostjo zapeljemo naravnost v drevo. Pojma nimam zakaj je to tako, tudi drugi še ne vedo, na preiskusih so ugotovili, da to drži in sedaj to poučujejo v vseh dobrih šolah dobre vožnje.
Zame pa je bistveno nekaj; nikoli, res nikoli ne podcenjujem nobenih reakcij mojih možganov. Zame so možgani del telesa in kot taki me, tako kot moje telo, povezujejo z vsem v zemlji, na zemlji in vesoljem. Da za vesoljem. Možgani so se zmožni povezati z drugimi možgani v vesolju (zametkom tega, ki jih pozmamo, pravimo telepatija) in z drugimi vesoljskimi silnicami, katerih delovanja še ne poznamo. Eno polje delovanja, ki nam je približno poznano, se imenuje šesti čut ali intuicija. So pa še druge oblike delovanja, ki ostajajo skrivnost. Še dandanes je za nas mističen pojav pogovor z duhovi, ali pa kanaliziranje znanja iz vesolja, ali kanaliziranje zemeljskega znanja. Poznam žensko, ki je sicer popolnoma zmedena, vendar odlično govori dvanajst jezikov, učila pa se je samo dva. Ona trdi, da jo je stara mama naučila kanalizirati znanje in sedaj kanalizira, kar se ji pač zahoče. Gre na Irsko, malo pred tem meditira in že govori neko staro obliko irščine. Še sama ne ve kako ji to uspe. Prosil sem jo naj me nauči, pa nima nikoli časa. Mislim, da ga tudi nikoli ne bo imela, ker enostavno res ne ve, kako to dela.
Naj neham, ker ni dobro preveč naenkrat izliti na papir. Že to je težko doumljivo.
Rad bi pa napisal še nekaj. To ti ne bo po volji, vendar menim, da je sedaj čas, da ti to nekdo pove. Nočem se vmešavati v tvojo umetniško svobodo, vendar vedi, da je res, da se misli manifestirajo v materialno obliko. Najprej je bila misel in iz nje je vse nastalo. Tako je tudi dandanes. Najprej imaš v glavi bežno zamisel, če jo neguješ, preraste v idejo in če si vztrajen in delaven še naprej, jo nekega dne tudi udejanjiš. Do tu je vse razumljivo. Več kot misliš na nekaj, več stvari te bo povezalo s tistim in prej se bo zadeva realizirala.
Pa vendar ljudje ne razumejo osnovnega dejstva, da to velja tako za dobre, kot tudi za slabe stvari. Torej več kot misliš na žalost, umiranje, bedo, vojno, lakoto, trpljenje, bolezen, revščino, nesmisel, bolečino, obup, nesrečo; bolj se bo to odražalo v tvojem življenju. In res ne razumem zakaj je to dobro, ko pa je žiljenje samo po sebi nekaj tako zelo lepega, čudežnega in enkratnega.
Ko je bog dodelil ljudem svobodo izbire, so bili lepo na toplem zbrani v raju, tako pravi zgodba, in so rekli, kaj nam bo izbira, saj nam je tukaj lepo, vse imamo. Nič ne bomo izbirali, tu ostanemo pa bo. Bog jim je dejal, lahko ostanete v tej enosti, ali pa izberete dvojnost, kot želite sami. In pojavi se izjemno bitje z izjemno sposobnostjo domišljije in z neomejeno ustvarjalnostjo. Skoči pokonci in reče; »Izbiram ločitev!« Večina ga pogleda in si misli: »No pa smo tam, pa ja ne boš tega storil!« In ta naš dragi, veličastni prijatelj Lucifer reče: »Seveda! Izbira mi je na voljo in izkoristil jo bom.« Od takrat naprej ljudje sovražijo izbiro in sovražijo Luciferja zaradi njegove drugačnosti. Pa vendar nam je on pokazal pot iz raja. Ko bomo izkusili vse skušnjave in bomo dozoreli zopet za enost, pa bo vsak zase znova našel pot v Raj; eni prej, drugi kasneje. Zato nikoli ne kritiziraj nič, kar se ti zgodi slabega. Kdo ve, morda je to tvoja pot v raj.
Drugič pa kaj več o Karantaniji, ki tudi mene izredno zanima. Pa prav rad bi slišal več o pristanku živali na njihovo sedanje bedno življenje. Sedaj pa res nepreklicno konec za danes. In prosim te, nikar se ne oziraj name. Enkrat imam čas, drugič zopet ne, zato ....ko bo odgovor, bo. Zaradi mene nikar nikoli ne hiti. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 27 Mar 2008 12:43 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Časel, dont uori!!!
Vse sprejeto in razumljeno. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 27 Mar 2008 12:48 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
| Me veseli, da je tako. Čeprav ... večkrat močno dvomim, če me je kdo sploh razumel. Pač ne znam pisati kot ti. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 06 Apr 2008 19:28 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
Goran napisal si: Citiram: Kar se mene tiče, nama ni treba tegale pogovora NIKOLI končati
Sedaj bi rad svoje misli zaključil, v kolikor se sploh dajo. Povedal sem ti že, da mi tema ne leži preveč, ker imam pač svoj pogled na stvari, ki marsikomu ni preveč všeč. Ugotovil sem, da si ti med njimi.
Praviš pomemben je namen, dober namen. Strinjam se s teboj, namen je pomemben, v njem se skriva velika moč. Zato je še kako pomembno, kakšen je namen. Kako ugotoviš, kdaj je namen dober in kdaj ne?
Meni je bolj od namena pomembno pričakovanje. Zakaj? Lahko imam še tako dober namen, pa zaradi moje majhne samozavesti ali pa čudnih okoliščin, ne pričakujem, da se mi bo moj namen v tistem trenutku uresničil. In kaj dobim? Vedno tisto, kar pričakujem. Če je moja vera v nekaj tako velika, da sem prepričan, da se bo slej ko prej izpolnila, se tudi res izpolni. Ko pa začnem dvomiti v nekaj, vedno zmaga moj dvom, pa če imam še tako močan in dober namen, da bom nekaj naredil ali uresničil.
Morda, bo tale zgodbica pojasnila, kaj mislim.
Nekoč je živela mlada deklica, ki se je namenila, da bo postala balerina. Vse svoje upe je položila v svoje sanje. Pridno je trenirala in se trudila, da bi postajala vsak dan boljša. Neskončno se je razveselila, ko je izvedela, da bo v mestu gostoval najboljši učitelj baleta na svetu. Namenila se je, da bo govorila z njim in ga vprašala za njegovo mnenje, kakšne možnosti ima kot baletka. Uspelo ji je, da je prišla do učitelja. Prosila, ga je, če lahko oceni njen ples. Učitelj ji je ustregel. Vesela je zaplesala in nestrpno pričakovala učiteljevo oceno njenega nastopa. Učitelj pa ji je dejal: »Nikoli ne boš velika plesalka!«
Deklici so se v hipu porušile sanje. Razočarana je odšla domov, se kmalu poročila in rodila otroke. Njenih sanj je bilo za vedno konec.
Pa se zgodi, da v mesto zopet pride ta isti učitelj, ki jo je pred leti tako slabo ocenil. Bila je besna nanj, zato je odšla k njemu in mu poočitala, da ji je uničil sanje. Učitelj pa je dejal: »Če bi bile tvoje sanje dovolj velike in tvoje pričakovanje dovolj trdno, bi kljub mojim besedam postala odlična balerina.«
Pa še ena zgodba iz knjige Napoleona Hila, Z idejo do bogastva.
Neko popoldne so se vrata v hišo mogočnega veleposestnika tiho odprla. Vstopila je majhna temnopolta deklica, služabnikova hči in obstala pri vratih. Mogočnež je ošinil otroka in zakričal: »Kaj hočeš?«
Otrok je tiho odgovoril: »Mamica prosi, če ji pošljete 50 centov.«
»Ne dam ji!« je zakričal bogataš, »Sedaj pa brž domov.«
»Da gospodar,« je dejala deklica, vendar se ni niti premaknila.
Bogataš se je zatopil v delo, niti opazil ni, da deklica ni odšla. Ko se je zopet ozrl k vratom, jo je zagledal. To ga je tako raztogotilo, da je zakričal: »Da mi takoj izgineš, drugače te dam prebičati.«
»Da gospodar. » je rekla deklica, vendar se ni niti premaknila.
Besen mogočnež je zagrabil palico in se zakadil proti otroku.
Deklica pa je stopila korak naprej in dejala: »Mamica zares zelo potrebuje tistih petdeset centov.«
Petičnež je obstal, povesil palico, izvlekel iz žepa petdeset centov in ji jih dal. Deklica je nepremično zrla vanj in ritensko odšla skozi vrata. Bogataš pa ni mogel razumeti, kako je lahko temnopolti otrok premišljeno zagospodoval tako pomembnemu odraslemu človeku. Razmišljal je, kaj se je zgodilo, da je izgubil ostrino in postal pohleven kakor ovčka. In spoznal je, da je otrok podzavestno prepoznal »da«, ki tiči za »ne«. Deklica je imela dober namen, pomagati svoji bolni materi in ji prinesti denar. Vendar ni bil dovolj samo namen. Vedela je, da ta denar enostavno mora dobiti, zato se ni pustila odgnati, temveč je vztrajala, čeprav ji ni bila situacija prav nič naklonjena. Prepričanje, da ta denar mora dobiti in, da ga tudi bo, zakar je bila pripravljena prestati tudi tepež, ji je pomagalo dobiti denar. Deklica je podzavestno osvojila umetnost spreminjanja poraza v zmago.
Dve zgodbi, obe o željah, namenu in pričakovanjih, s popolnoma drugačnim koncem. Pričakovanje, spreminja naše sanje. In to, da sprejmemo, da je vse eno. Malenkosti nas delajo drugačne. Malenkosti, ki jih v vsakdanjem življenju sovražimo, se lahko izkažejo za dobre in neprecenljive.
Nekoč bi moral leteti s prijatelji na izlet. Pa nisem. Jezil sem se, ker sem zaradi nesrečnih naključij zamudil letalo. Danes vem, da bi bil moj let v Ajaccio na Korziki, moj zadnji let. Izognil sem se nesreči, v kateri je umrlo 180 potnikov. Zaradi malenkosti, zaradi katerih sem se jezil in preklinjal življenje in svet, sem ostal živ. Danes več ne preklinjam. Danes sem hvaležen za vsak nesporazum, ki mi pomaga, da ugotovim, kaj se skriva za tem. Tudi druge ljudi so malenkosti rešile pred pogubo. V podrtih newyorških dvojčkih niso izgubili življenja vsi tisti, ki so zaradi različnih razlogov zamudili službo. Takrat so se jezili, danes so hvaležni naključju, ki jim je rešilo življenje.
Zaključil bom zopet z zgodbico.
Zbrali so se vsi veliki učitelji sveta. Vsi so bili tam: Buda, Mojzes in Abraham, pa Marija. Tudi Jezus je bil tam. In poleg Jezusa je bil prazen stol. Vsi drugi so bili polni, samo še en gost je manjkal. Končno nekdo vpraša Jezusa: »Za koga je prazen stol?«
»Za mojo dušo dvojčico.« odgovori Jezus. Vsi razmišljajo kdo bi to lahko bil in končno se nekdo opogumi in vpraša Jezusa: »Ja, kdo pa je to?«
Jezus odgovori: »Moj brat Lucifer, ko bo zaključil svoje poslanstvo, se nam bo pridružil!"
Vse je ENO! In vsi smo eno.
In vse je prav, tako kot je. Vedno!
Morda to ni ravno tisto, kar sem želel na začetku napisati, Misli so mi ušle sem, kdo ve s kakim namenom. Lahko mi verjameš, da nikakor ni bil slab. To vem, ker se moje srce smeji od veselja. Kadar pa mislim, da je moj namen dober in to v resnici ni, me začne pri srcu stiskati. Takrat vem, da namen ni pravi in ne dober.
No, pa sem končal. Rad vidim, da se stvari nekako zaključijo. Življenje pa jih vedno znova odpira, dokler se ne urede tako, kot vemo, da se bodo. Vedno imamo prav. Karkoli mislimo, mislimo pravilno. Če mislimo, da nekaj zmoremo, res zmoremo. Če smo prepričani, da ne zmoremo, je pa tudi to res. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 16:08 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Tole ne sodi sem, se pa zanašam na to, da bo nekdo naredil red in malo presortiral, da bodo teme prave in forumaši zadovoljni.
Počutim se izzvanega, pa se postavim na ogled.
Tole je ena izmed peščice mojih pesmi. Da bo bolj slikovita, pa še fotka.
Ljubezen
Ljubezen stoji pred vrati.
Vabim jo, prosim, grozim,
se prilizujem, ponižujem,
moledujem, noče naprej.
Med vrati stoji, molči,
se posmehljivo reži,
rane odprte si liže,
ječi, in noče naprej.
Mar res moram,
iz svoje temne sobe,
priti k njej?
 |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 09 Maj 2008 14:13 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
sašo, meni je všeč. Mesto, kamor si jo postavil, je pa tudi pravo.
časel, sem ti poslal sporočilo na gmail, ampak najbrž tega naslova ne uporabljaš. Let me know.
LP |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 10 Maj 2008 09:32 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
g,arh Dobil, prebral, odpisal.
Trenutno sem v stanju zmanjšane prisebnosti; ne dojemam, slabo vidim, izpuščam črke, spim, spim, ššš .....
Več in drugim, ko se zbudim! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| art |
| Objavljeno: 29 Jul 2008 10:58 |
|
|
|
Pridružen/-a: 17.01. 2008, 20:33
Prispevkov: 45
|
Kako kaj upor?
Enim je lahko ziveti, drugi pa ne morejo preziveti! |
_________________
Lep pozdrav, |
|
| Nazaj na vrh |
|
| Pia |
| Objavljeno: 28 Dec 2008 19:54 |
|
|
Pridružen/-a: 15.06. 2008, 05:07
Prispevkov: 421
|
Najprej sem želela napisati nekaj modrih in zabavnih misli o ljudeh, sreči
in ljubezni. Morda še bom, kljub temu, da vem, da tega nihče ne bere.
Morda pa prav zato. Potem sem dobila pismo moje drage prijateljice iz
Avstralije, nenavadno modre ženske in odlične pisateljice.
Obožujem pisatelje. Rzvrstila sem jih v nekaj rangov, najvišje so tisti, ki
so modri, duhoviti, imajo bogat besedni zaklad in mojstrsko obvladajo besede.
Martha je taka. Na moji lestvici najboljših živečih pisateljev, se je
uvrstila na častno tretje mesto. Morda vam kdaj predstavim tudi prvega
in drugega, danes pa boste spoznali njo in ugotovili zakaj mi je tako zelo
ljuba.
Po letih dopisovanja je Marha zbolela in bila operirana na očeh.
Pisali sva si kratka pisemca, kako smešnico in za konec leta voščilnico.
Torej sem ji napisala pismo.
Draga Martha!
Najlepša hvala, da si ostala moja prijateljica.
Vedno sem vesela tvoje pošte, pa čeprav vsake ne dobim, vedno ne odgovorim, vem, da kdaj pa kdaj pomisliš name. Zame si oseba, ki prekrasno piše, veliko ve in zna, najpomembneje pa se mi zdi, da si znala ohraniti mladostno igrivo dušo, kljub (ali pa prav zadari) svoji modrosti.
Pogrešam pisma, ki si jih včasih napisala, tista malo daljša, s pridihom učenosti in prekrasnimi nauki, ki pri tebi zvenijo kot stare večne resnice. Upam, da boš kmalu toliko okrevala, da boš kdaj pa kdaj zopet zaupala kako tvoje spoznanje računalniku, meni pa ga poslala v vednost in sladko omamo ob branju besed, kot jih znaš v vsej njihovi čarni moči združiti le ti.
Hvala za vse lepa pisma.
Pia
Tu pa je njen odgovor....
.....To je v glavnem vse zato, ker smo mi Vodnarji najboljsi ljudje na svetu. Ker veliko bolj cenimo človeštvo, kot posamezne ljudi.
Zato imam jaz eno skupino vdov, ki jim dajem možnost, da gredo v družbo, ne da bi se morale spraševati, kaj bodo ljudje mislili. Mnoge od njih ne bi šle med ljudi, ker na splošno ni velike razloke med indiskimi običaj, ko vdovo sežgejo skupaj s truplom moža, ali pa našimi sodobnimi običaji, ko večina prjateljskih zakonskih parov neha vabiti žensko v družbo, potem, ko je izgubila moža.
Hvaležna sem, da imam moža, ki nima nič proti, če gremo v klub ali na izlet in imam omizje desetih žensk in enega petelina, Lojzeta. Mogoce mi je to ostalo iz časov, ko sem bila neporocena ( pozno sva se poročila ) in takrat nisem imela nobenega zakonskega para med prijatelji, že zato, ker dokler sem bila samska, so se žene bale, da bom kateremu od mož preveč vsec in potem je ostalo pri tem,saj so se do takrat že ustvarili družbeni krogi, ki so bili sestavljeni iz določenega stevila zakonskih parov. Potem pa je marsikatera ženska doživela a šok, ko je izgubila moža in so se ostali zakonski pari odmaknili.
Že nekajkrat sem dobila email z vsebino, ki pravi v tej ali drugi obliki, da moramo skrbeti zato, da obdržimo ženske v našem življenju. Možje, prijatelji, sodelavci pridejo in včasih odidejo, ženske v našem življenju pa ostanejo naša opora in podpora in naj bodo to matere, sestre, hčerke, prijateljice, negovati jih moramo, ker nam bodo pomoč in opora, če bomo potrebovale oporo in se bodo veselile z nami, kadar bo čas veselje in nam brisale solze, kadar bo čas žalosti.
Ne rečem, da je vsaka ženska taka, jih je pa veliko, na katere se lahko zanesemo, posebno zato, ker druga ženska bo vedela, da ne pričakujemo od njih več kot razumevanje. Ženske so veliko močnejše, kot moški, tragedije jih ne uničijo, viharji jih ne zlomijo, mogoče malo obtolčejo, vendar se bodo pobrale in sle dalje- zato ženske tudi dalj časa živijo kot moški.
Reci prijazno besedo moškemu, ki je ostal sam in takoj bo zacel misliti, da bi mogoce ti prišla in mu počistila hišo, skuhala in oprala.Če rečeš prijazno besedo ženski, ki je doživela izgubo, bo ta ženska natančno vedela, kaj ji nudiš: sočuje in razumevanje in se ne bo poskusila vseliti v tvojo hišo.
Seveda ne more biti vsaka ženska tvoja najboljša prijateljica, zato se mora najti taka, ki ti odgovarja po značaju, okusu in interesih. Bo pa ženska prej pripravljena, da ti pusti prostor, da lahko ostanes taka kot si in ne pricakuje, da se bos spremenila, kot to pricakujejo moški.
Samostojne ženske so zanimive in privlačne. Kar poglej se v ogledalo, če ne verjameš !
Lep pozdrav,
Martha |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
