| |
| Avtor |
Sporočilo |
< Ropotarnica ~ za bolj zdravo življenje |
| g.arh |
 Objavljeno: 06 Maj 2008 06:23 |
 |
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
| sašo, ura je zgodnja, ti pa meni izvabiš solze na oči! |
|
|
| Nazaj na vrh |
  |
| g.arh |
| Objavljeno: 06 Maj 2008 06:54 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
časel, malo bom hiter, ker moram ven, vendar bi si želel, da nas ta tema ne popusti in da si vzamemo dovolj časa za debato o tem.
Nekdo je že rekel, da ni nič bolj subverzivnega kot misel! Jaz se s tem globoko strinjam.
Nasprotje energij, v filozofskem smislu, imenujemo Jin in Jang, prepletanje ene in druge pa Življenje. Moško - žensko, moški bog - ženski bog!
Naj bo zaradi lažje debate moški bog Oče in ženski Mati. Sam se nagibam k temu, da je strahotna napaka, ki smo jo Otroci prvih staršev naredili v tem, da razumemo imeni Oče in Mati kot funkcijo, ne pa kot lastni imeni moškega in ženskega boga! Zakaj tako pravim: otrok je praviloma Srce, potomec očeta in matere in del obeh. Enako kot stoji v naši zavesti, da oče in mati rodita srce, ki je zdaj njuno srce. Tudi otrok rodi starše! Vsak, ki ima otroka ali otroke, ve, da ni več isti kot prej, pred rojstvom srca, da se je nekaj spremenilo in da starša imata zdaj svoje skupno srce opred očmi. Seštevek njiju dveh je pred njima in razdor med njima se kaže v psihi in telesu srca, ki ju gleda z novimi očmi. Srce torej ni več "funkcija" temveč oseba!
In čeprav stranski opazovalec misli, da sta starša zdaj funkcija, pa tako mnenje izhaja iz nekoga, ki je sam po funkciji "srce", namesto da sebe vidi kot osebo z imenom, z častnimi željami in potrebami.
Koliko jih je med nami, ki svoje straše nimamo zgolj in le za funkcijo, temveč za osebe z lastnimi potrebami in žekjami? Koliko je vernih ljudi, ki tako vidijo Boga Očeta in Boga Mater?
Da bi to bilo jasneje, si predstavljajmo Jezusa kot Srce, kar je itak v sv. pismu dostikrat poudarjeno. V trenutku, ko si ga predstavljamo kot funkcijo, mu predpišemo pot. Po strani funkcije je bolj razumljiv, po osebni pa ni razumljiv. Kot funkcija nima osebne evolucije, ker jo je žrtvoval za evolucijo drugih oseb in bitij, ki na žalost čustveno , seveda če sebe sprejmejo kot funkcijo in se nimajo več za osebe. Ne razvijajo se in so samo funkcija, kar pa spet pomeni, da z njimi lahko nekdo manipulira, jim vsaja ideje, politične in religiozne, mnenja, napotke....
Skratka, v trenutku, ko je Bog vseveden in neskončen, je tudi odnos zaliman za vse veke in amen! Komunisti so zmagali nad nacisti in amen. Če nisi "priden" greš v pekel in amen! Sebe iz konteksta brezsrčnosti izvzameš (saj vendar pridigaš o tem, da si na strani Dobrega!) in potem lahko počneš, kar se ti zljubi, saj si vojščak Dobrega v boju proti Zlu.
To se dogaja samo v polju funkcije! vse je funkcija in se obnaša kot funkcija, odločitve pa so statistične narave, če ne prej, pa slej.
Toda spremembe se zgodijo zato, ker je eden, ali ena, imel(a) misel, ki jo je rodil upor proti uhojenim idejam in sprejemljivem obnašanju. V začetku je bilo malo pristašev sprememb, kasneje, ko je biznismen ugotovil, da se dajo ideje vpreči v voz ekonomije, politike, je idejo priovzel, jo malo popravil in hopla! Kar je prej bilo prepovedano, je zdaj zaukazano, prepovedano pa je temu nasprotovati.
Danes smo priča temu, da so se vse ideje, vsi filozoski, religijozni, politični in ne vem še kakšni drugi miselni sistemi izpeli in v vseh matematično možnih kombinacijah dokazali oz. sfižili. Nič ne pomaga, če se vračajo v začetno točko, kajti naša začetna napaka, in ta je, da smo Očeta in Mater, ter predvsem Srce (ki je vsota obeh, a z lastnimi možgani in lastno voljo postal nova kvaliteta, ki zdaj uči Očeta in Mater!) jemali SAMO za funkcijo in ne za osebe, da smo iz besede Oče naredili sliko o tem, kaj Oče počne in česa ne sme ali ne zmore, da smo to isto naredili z Materjo vsega v Vesolju, in da od Srca pričakujemo, da bo uravnovesilo vesolje, naredilo Očeta in Mater srečna, čeprav v svojem odnosu morda nista, prevzelo vse odgovornosti, poiskalo vse odgovore.... no, kaj je to drugega, kot nadeti človeka v funkcijo, ki vse življenje izpolnjuje voljo nekoga drugega, ki ni živo bitje, temveč spet funkcija?
Precej dober opis tega, kar živimo, ali ne?
Ali, če parafraziram Boba Dylana: It's alright ma, I am only bleeding!
Ali po slovensko: kaj pa jaz? kje sem jaz? Kje sem, v tej zmedi, ujet v nek nečloveški boj v katerem bom samo izginil brez sledu in nikdar ničesar dobil, saj sem le šahovski kmet v tuji igri? Pa četudi sem kmet v tuji igri, ali igralca v tej igri kdaj zmagata? Da bi moje bedno eksistiranje sploh dobilo pravi smisel mora zgodba imeti dober konec. In kakšna sploh je zgodba, ali sploh obstaja? Ima konec? Kakšen je konec zame?
Moram ven. |
Nazadnje urejal/a g.arh 06 Maj 2008 07:03; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 06 Maj 2008 06:57 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Ej, tako zgodaj, pa že na netu.
Si se spomnil kako težko je bilo priti na svet, ali da je še težje na njem živet.
Srce, oja srce, pa po svoje utripa! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 06 Maj 2008 06:59 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Ojla, tale je bila pa krute.
Hitim, peljem nekoga na letalo. Preberem, ko se vrnem.
Lep pozdrav, |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 06 Maj 2008 17:10 |
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
g.arh, oprosti, vendar ne morem slediti tvojim miselnim preskokom.
Govorili smo, da ima, če poginejo čebele, človeštvo še štiri leta možnost preživetja. Potem si nam predstavil možnost večnosti, časa brez časa. Prosil sem te za obrazložitev, ti pa si predstavil odnose v stvarstvu. Težka filozofija. Presenečen sem bil, da se mi je zdelo, da razumem. Zelo plastičen znaš biti v svoji pripovedi. Si kdaj pomislil, da si zgrešil poklic? Bil bi dober filozof, učitelj ali psiholog.
Tema je res zanimiva in zame je to popolnoma nov pogled na začetek Začetka in vse po njem. Vem, da ti tole ne bo všeč, pa vendarle se mi zdi tema tako zanimiva, da je dobro, če jo premakneš in ji daš možnost, da zaživi po svoje.
Ko boš imel čas, pa nam malo razloži, kaj je zate večnost in zakaj misliš, da bo kmalu nastopila. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 06 Maj 2008 23:12 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
časel, nič ni od včeraj do jutri. V šoli so nas učili razmišljati v popolni odsotnosti nekaterih bistvenih delov nas samih, pravzaprav so nam zabičali, da je šele s tem, ko se dovolj oddaljimo od lastnih problemov, izpolnjen pogoj, da smo dovolj inteligentni za okolje. Prav to okolje nas potem ocenjuje, determinira, skratka pogojuje.
Meni se je pač zdelo primerno tako začeti. Povedati naravnost ni zgodba. Zgodba potrebuje čas.
Vedno so mi najbolj bili všeč filmi, v katerih je glas pripovedoval zgodbo. recimo.... zgodilo se je davnega leta..., ko smo jaz in moja družina potovali iz ---- v ...., ki je potem postal naš dom. Bil sem majhen fantič, ne preveč bister, ne preveč zabit, ravno prav ravdoveden in previden, da sem se skozi življenje gibal dovolj neopazno, da sem se izognil pretirani pozornosti in s tem nevarnostim. Tako sem si v svoji glavi beležil dogodke, o njih razmišljal z vsem telesom, z vsem kar je bilo v meni, si beležil, ohranjal, zbiral, tako kot je Noe zgradil svojo barko in vanjo pripeljal vse živali, da so preživele nesrečo...
Takšna zgodba, denimo, bi mene zanimala. Če bi zaslišal glas, ki na tv v začetku filma tako začne zgodbo, bi vse spustil iz rok in same oči in ušesa bi me bile.
Vse je zgodba in vse je v zgodbi! Za pripovedovanje potrebuješ čas, enako kot je za okrevanje potreben čas, je za zgodbo potreben čas. Bolečine ne moreš prežvečiti v sekundi, zato je bilo potrebno izmisliti si čas, da neznosnost raztegneš v še znosno, sicer telo ne bi preživi. Potem pa, ko preživi, lahko greš nazaj po času in dohitiš zamujeno, saj ti možgani in telo dopovedo, da zdaj nisi več v smrtni nevarnosti. Odrasel človek ne bo umrl, če ga starši zapustijo, medtem ko je novorojenčku tak dogodek usoden, če mu telo prej ne zapre držljaja. Dražljaj v tem primeru je spoznanje, da je sam, brez nikogar, ki ga bo previl, ga držal na toplem, ga ljubkoval, pazil nanj, mu pel uspavank... itd.
Sicer pa - noben vojak, ki gre na fronto, ne postrelja vse municije prvi dan. Stari oče, ki je izkušen vojak, vnuku, ki se odpravlja na fronto, naroči: Vzemi s sabo rezervne nogavice, hrano, municijo, ker bo vojna dolga! In ne porabi vseh patronov že prvi dan, ker boš ostal brez municije, pa še koga boš po nesreči ranil ali celo ubil. Pazi nase, enako pazi tudi na svoje tovariše in na svoje sovražnike!
Od silnega strahu in v paniki lahko pride do nesreče. Zato pazi tako na prijatelja kot na nasprotnika. Na ene enako kot na druge. Ohrani trezno glavo in čisto srce, naredi kar moraš narediti in če boš po nesreči koga ubil, ali če boš moral ubiti, ne bodi ponosen na to in se ne hvali s tem.
Vojna je namreč umazano opravilo, v vsakem primeru, če napadaš ali če se braniš. Ni da bi se bahali s tistim, kar smo naredili. Tako je bilo z mano, in enako bo tudi s tabo. Ko se vrneš, če bog da, zakoplji obleko, orožje, opremo - vse kar si imel na sebi, preden stopiš v domačo hišo. Loti se vsakdanega opravila, o vojni pa ne govori več. O njej govorijo samo prevaranti in bedaki...
Zato nerad streljam v druge, predvsem pa se nerad nastavljam takim, ki radi streljajo, ker mislijo, da je ves vic v tem, da nekam zadeneš. Šparam municijo in mislim, kako bi vsi preživeli. Izumljam rešitve, v katere nihče ne verjame.
Ena teh "rešitev" je misel, da je čas morda le izmišljotina, s katero si z laganjem poskušamo sestaviti zgodbo, ki pa se ne more iziti, ker nam preveč delcev manjka. Bolj je zgodba pomanjkliva in nelogična, bolj z njo pitajo mlade generacije in jih zraven prepričujejo, da je samo tako in nič drugače. Pa da ima vsak svojo resnico (Spomenka Hribar!), da ni ene Resnice z veliko začetnico (Milan Kučan)... in podobne neumnosti.
Boleči del nas je vse večji, ljudje se od njega ločijo že zgodaj. Nekateri to lahko zelo elegantno naredijo, brez posledic zase (Manca Košir in njej podobni). Tisti, ki tega ne zmorejo (zmoremo), s(m)o neuspešni.
Tendenca pa je boleči del sebe zapreti v sobo, na vratih katere stoji napis: "Tega ni" in "To ne obstaja".
Čas je pa dimenzija, s katero merimo tisto, česar ni in ne obstaja. Več je tistega, kar ne obstaja, manj časa imamo na razpolago in bolj nam je "dragocen". Narkoman, ki si da šus s heroinom, v trenutku zatesni vrata v tisti prostor, kamor je zaprl bolečino, in se tako hipoma zvrne v večnost. Tedaj zanj izgine čas in nič več ni pomembno. Za denar si kupi novo tesnilo in dokler vrata v redu tesnijo, je vse ok. Težava je v tem, da je del njega za vrati in ta nima kam, kot nazaj k celoti. Ta pa sebe noče, ker se zavrača. Grd si je in neprijeten. Ker pa je vse v Stvarstvu kot en hologram, v najmanjšem enak kot v največjem, je v posameznem človeku vse isto, kot na planetu ali v Vesolju. Kakor v Nebesih tako na Zemlji.
Človeku ni treba daleč, da izve reči, vse je tu, pri roki. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 11:47 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
O, joj koliko vsega!
G.arh, veličasten si. To je debata za vse življenje. Kaj življenje, ogromno življenj!
Vprašal si se: "Kje sem tu jaz?"
Tvoje sporočilo me je spomnilo na moje otroštvo. Že kot majhen otrok sem veliko razmišljal o tem kaj sem, zakaj sem tu in kaj bo, ko me ne bo več. Sicer pa o tem razmišlja večina otrok.
Se spomniš slike v sliki, ki so se ponavljale v neskončnost? Tako sem si jaz predstavljal svet. Smejal sem se ob misli, da smo v glavi velikana in da je v moji glavi majhen škrat, kateremu se jaz zdim velikan. Smešno se mi je zdelo, ko sem pomislil, da velikana zagotovo boli glava, ker mu delamo vse to (vozimo avtomobile, sekamo drevesa, gradim hiše, uničujemo zemljo). Hkrati sem bil prepričan, da je majhen škratek v moji glavi dovolj pameten, da mu uničevanje še na misel ne pride. In imel sem dokaz za to, saj me ni nikoli bolela glava. Velikana pa je, velikokrat, sicer ne bi otresal z glavo. Vedel sem, da otresa z glavo, saj je bilo na svetu toooooooooliko potresov.
Naj ti povem, kaj sem ugotovil kot otrok in tako, z majhnimi popravki, mislim še danes. To je tudi moj odgovor na tvoje vprašanje.
"Ni te nikjer in si vsepovsod."
Če odražaš sanje drugega, te ni nikjer. Ker moraš delati nekaj, kar hoče nekdo drug od tebe, to ni tvoje življenje, to nisi ti, zato te ni nikjer. Če pa živiš za trenutek, si vsepovsod. S tem ne mislim, da živiš za trenutek, ki ga pričakuješ temveč, če živiš v trenutku, ki je. Takrat si lahko vsepovsod. Lahko vonjaš rožo, se čudiš veličastnosti neba, čutiš ob sebi ljubljeno osebo, čeprav je daleč stran, ali pa je več ni. Ne razmišljaš kaj bo, temveč občutiš kar je.
Ko dosežeš to, čas ni več pomemben, ker veš, da si eno z vsem in je vse del tebe. Ničesar več ne moreš izgubiti, lahko samo dobivaš, dobivaš, dobivaš...
Naslednjič se bom dotaknil Alberta Einsteina in Sigmunda Froida
ter drog, ki sta jih tako zavzeto uživala. O njunih halucinacijah, ki danes koristijo vsemu svetu, ali pa tudi ne. Vse je relativno in subjektivno, ni pa in nikoli ne bo več resnic. So samo različni pogledi na stvari.
Za zaključek pa še kitica iz pesmi Get up, stand up, ki jo poje Bob Marley, ki odraža svet, kakršen je danes, v spomin na dedka iz tvoje zgodbe.
Get up, stand up: stand up for your rights!
Get up, stand up: stand up for your rights!
Get up, stand up: stand up for your rights!
Get up, stand up: dont give up the fight!
Preacherman, dont tell me,
Heaven is under the earth.
I know you dont know
What life is really worth.
Its not all that glitters is gold;
alf the story has never been told:
So now you see the light, eh!
Stand up for your rights. come on!
Mi se pa pogovarjamo kot tile trije možje:
Three old guys are out walking.
First one says, 'Windy, isn't it?'
Second one says, 'No, it's Thursday!'
Third one says, 'So am I. Let's go get a beer.' |
Nazadnje urejal/a sašo 07 Maj 2008 12:52; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 12:43 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
sašo, jaz sem ves vesel, da se lahko o tem pogovartjam, saj itak na nič drugega ne mislim. Oziroma, nič mi ni tako važmo. Hkrati tudi s tem odgovaarjam igorju.
Igor, nikoli ne bi rad bil filozof, ker se bojim, da bi zdrsnil v polje cinizma, tako kot mislim da se dogaaja Žižku. najbolj sem vesel, ker vse to, o čemer razmišljam, ni uporabno. In dokler ni uporabno, je svobodno. Takšno mora biti. Da bi kdo plačeval za to.... Ne, hvala!
Tako kot ti in sašo rišem arhitekturo, je kakršna je, ne razmišljam, da bi arhitektura lahko (od)rešila svet, vendar to sem študiral in takšemn je moj poklic, hvala bogu, v dobrem in slabem. Znotraj poklica smo bolj ali manj nesvobodni, toda znotraj misli sem rad neoviran, ker le tako imam svojega boga, ki je zelo nezahteven, silno enostaven, prijazen, s smislom za humor, z njim se lahko pogovarjam, se prepiram, saj oba veva da ne ne moreva več eden brez drugega, veva, da nikoli ne bova več daleč eden od drugega, niti v primeru izbruhov takšnih in drugačnih z moje strani, kar mi je še posebno všeč, saj mi je v olajšaanje, da mi ni treba skrivati v sebi reči, ki sem jih ponavadi sebi in drugim zatajil, ker me je bilo sram (nasploh mislim, da je sram najbolj zatrto čustvo na tem planetu) ali sem kako drugače sebi jemal sebe, kar še vedno v veliki meri počnem-. Ampak samo v samoobrambi, tako da zaapostevljeni jaz ve, da ga zatajim zato, da me okolje ne bi požrlo in je zato previdnost na mestu.
Trpim, ko moram biti previden, zato pa tembolj uživam, če se o vsem lahko pogovarjam. Kot bi se ssrečeval z (mojim!) bogom v drugih ljudeh in se on tedaj pogovarja sam s sabo. Jaz pa samo opazujem in beležim in uživam zraven kot prešič v blatu, če se lahko tako izrazim. čisti užitek! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 12:49 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Three old guys are out walking.
First one says, 'Windy, isn't it?'
Second one says, 'No, it's Thursday!'
Third one says, 'So am I. Let's go get a beer.'
Tole je MEEEEEGA!!!!! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 13:10 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Človek fantazira o vsem mogočem; nekateri o spolnosti, drugi o denarju, tretji kako bi odrešili svet. Meni pa je najpomembnejše, da uživam pri poslušanju drugih (tudi branju), saj tako opazujem in analiziram različnost pri pristopu k življenju. Prav tako pa sem rad sam in razmišljam o stvareh, ki so drugim samoumevne. Uživam v debati, ne maram pa prepira oziroma tistih, ki razumejo malo bolj bučno debato kot prepir. Lahko se smejim, še najraje preprostim šalam, nemogočim domislicam in svoji naivnosti. Večino časa porabim za iskanje novega in drugačnega, neodvisno od področja dela. In prav rad bi vedel, kako se je vse skupaj začelo in kako se bo končalo!
PS: Popravil, ker je manjkala vejica, torej sem tudi pikolovsko natančen. Zmorem pa tudi iskati napako stokrat, vedeti, da je nekje tam, a jo prav tolikokrat spregledati. |
Nazadnje urejal/a sašo 07 Maj 2008 14:25; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 13:30 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
Vse napisano je sila zanimivo in potrebuje čas, da se prebavi.
G,Arh, lepo si razložil, vendar še vedno ne razumem, kaj ima konec človeštva z večnostjo. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 14:28 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
časel, najprej oprosti, ker sem te v naglici zamenjal z igorjem, nisem nalašč.
Konec štetja časa po moje ni konec človeštva, iztrebljanje, orgija maščevanja in kaj jaz vem kaj vse še zraven. Ma kaki konec!
To bi bilo, kot bi rekel, da se bo brez Pustove prisotnosti v ZAPS vsa arhitektura vdrla v zemljo, da bo stroka šla rakom žvižgat, da bo zavladala anarhija.... To samo on tako misli. Kar se mene tiče, bo zavladalo veselje. V obeh primerih. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| časel |
| Objavljeno: 07 Maj 2008 20:38 |
|
|
|
Pridružen/-a: 25.05. 2007, 09:26
Prispevkov: 240
|
G.arh, hvala za opravičilo, nič hudega, lapsus pač.
Nekajkrat sem prebral napisano, vedno naletim na nejasnosti in nasprotja. Če bom imel čas, bom napisal vprašanja in te prosil za odgovore. Upam, da mi boš pojasnil nekaj stvari.
Prav zabaven znaš biti, tudi zadnje pojasnilo je tako. Meni pa se še vedno zdi, da mi nisi zadovoljivo pojasnil zadeve. Zanima me, v kakšni povezavi je tvoja izjava: "Zadnjič sem na tv bil pozoren na citat Einsteinove izjave: če bi čebele izginile, bi imeli še 4 leta časa, potem pa bi izginile rastline, ki so odvisne od opraševanja, ki ga vršijo čebele." z Majevskim koledarjem oziroma časom brez časa (ne znam drugače napisati)? |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 06:15 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
g.arh je napisal: (nasploh mislim, da je sram najbolj zatrto čustvo na tem planetu)
Zatrto? Nasprotno, največ ga je. Več kot jeze, sovraštva, tesnobe, žalosti. In ljudje si izmišljujemo vedno nove in nove stvari, zaradi česar naj nas bi bilo sram. Sram vcepljamo že otroku v zibelki!
Sram te bodi, da misliš tako.
PS: Še enkrat sem premislil. Ti misliš, da je sram čustvo, ki ga dušimo v sebi in ga tajimo pred drugimi? |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 08:06 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
sašo je napisal/a: g.arh je napisal: (nasploh mislim, da je sram najbolj zatrto čustvo na tem planetu)
Zatrto? Nasprotno, največ ga je. Več kot jeze, sovraštva, tesnobe, žalosti. In ljudje si izmišljujemo vedno nove in nove stvari, zaradi česar naj nas bi bilo sram. Sram vcepljamo že otroku v zibelki!
Sram te bodi, da misliš tako.
PS: Še enkrat sem premislil. Ti misliš, da je sram čustvo, ki ga dušimo v sebi in ga tajimo pred drugimi?
sašo,
verjamem, in to bi se lahko dalo dokazovati na primerih, da je ponos samo druga stran kovanca. Ta ima na eni strani ponos, na drugi sram.
Ponos je zanikan sram. Človek se priključi neki verski skupini, duhovnemu krožku, politični stranki.... skupin je nešteto, ki prevzamejo vlogo blažilca tistih brc, ki pritiskajo na nikoli izražena, globoko potisnjena in zagotovo zanikana čustva sramu. Človek se počuti dosti bolj zaščitenega (varnega), ko so v njem zaščitene tiste grozne točke, ki te pahnejo v kaos, nenadno norost, paniko, negotovost.... Nastavimo si prioritete in te so ponavadi takšne, da prekrijemo vse izraze individualnosti, ki bolijo. včasih to pomeni samo to, da moram imeti Nike telovadne copate, ker bom sicer zasramovan od šolskih tovarišev. Biti sam... No, moja ideja o samoti je takšnale, kot jo bom zdaj opisal.
Nekoč sem si dovolil predstavljati si (jebiga, takšna je pač prednost svobode misli...), torej predstavljal sem si, da se znajdem opred Bogom.
Še preden odpre usta, ga napadem. ne morem si pomagati, v meni je srd nanj dosegel takšno stopnjo, da preprosto eksplodiram.
Tiiiiiiiiiii!!!!!!!!!!!!!!
Kako si drzneš ustvarjati ne da bi imel pojma, kaj se bo z nami zgodilo... Kaj si počel, da je zdaj vse narobe, zakaj se moramo mi med sabo žreti in popravljati in si eden drugemu natikamo neke krivde, ki so izključno tvoje?!
Mi vsi usrani, ti pa lep in čist, a se ti to zdi prav in pravično? Je to tvoja predstava o tem, kakšne naj stvari bodo v tvojem Stvarstvu? A se ti ne zdi, da bi bil čas, da se pod tole sranje nekdo podpiše in prevzame odgovornost za vse skupaj, da si malo oddahnemo...
(še dosti tega sem rekel vmes, psovke, grožnje in to...pa ne bom zdaj ponavljal)
Narava čustev je takšna, da ko se izrazijo brez kontrole in v varnem okolju (ali celo takrat, ko preziramo kaj se nam bo potem zgodilo), bruhne ven iz nas tisto, kar je jeza, ponos... skrilo. Za izbruhom jeze je ponavadi neka prošnja. Za kurčenjem, kako smo ponosni na.... (sem vstavi nekaj po želji!) je občutek nemoči, ali nezadostnosti, ali osamljenosti ali kombinacije tega in še mnogo česa.
V mojem modelu razmišljanja, če lahko to tako imenujem, se Bog skrči na majhneg otroka, moja vprašanja pa na eno: Zakaj si ustvarjal?
Samo en odgovor je spravil od sebe: "Bil sem sam..."
Na vse se človek navadi. Na življenje v koncentracijskem taborišču, na to, da te mož doma pretepa. na slabo službo in bedno plačo. Na dolgo in mučno bolezen, ki se konča s smrtjo. In tudi na smrt se lahko navadiš. ne moreš pa se navaditi na samoto, samota - je nič! Na nič se ni mogoče navaditi.
Zato pa tudi pravim, da Bog ni funkcija, temveč lastno ime! To je pomembno. zame je oseba, ki ima svoje razloge, tudi ko jih vseh ne pozna, a zato sem jaz tu, zato smo vsi mi tu. |
Nazadnje urejal/a g.arh 08 Maj 2008 08:53; skupaj popravljeno 2 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
