| |
| Avtor |
Sporočilo |
< Ropotarnica ~ za bolj zdravo življenje |
| g.arh |
 Objavljeno: 08 Maj 2008 08:50 |
 |
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
časel je napisal/a: G.arh, hvala za opravičilo, nič hudega, lapsus pač.
Nekajkrat sem prebral napisano, vedno naletim na nejasnosti in nasprotja. Če bom imel čas, bom napisal vprašanja in te prosil za odgovore. Upam, da mi boš pojasnil nekaj stvari.
Prav zabaven znaš biti, tudi zadnje pojasnilo je tako. Meni pa se še vedno zdi, da mi nisi zadovoljivo pojasnil zadeve. Zanima me, v kakšni povezavi je tvoja izjava: "Zadnjič sem na tv bil pozoren na citat Einsteinove izjave: če bi čebele izginile, bi imeli še 4 leta časa, potem pa bi izginile rastline, ki so odvisne od opraševanja, ki ga vršijo čebele." z Majevskim koledarjem oziroma časom brez časa (ne znam drugače napisati)?
Daj mi malo časa, časel, se bom potrudil.
Bom šel iskat neke svoje zapise iz debate na nekem drugem forumu, vendar te ob tem prosim, da razumeš kontekst, v katerem so nastali. Na forumu so stvari ponavadi takšne (kot so tudi sicer v realnem življenju!), da nekdo izstopi, nekaj pove, potem pa mora zagovarjati svoje trditve, drugi pa jim odobravajo, jih trgajo, si brišejo čevlje obnje, jih povzdigujejo abnormalno visoko... kakor kdo in kakor kdaj. Na forumu so tudi tisti, ki se iz varnega kritja svoje anonimnosti posmihajo, sami nikdar o sebi ničesar ne napišejo, vsaj nič resničnega, kar bi imelo rep in glavo, saj vedo, da čim polž pokaže roge, ga nekdo z gojzerjem takoj pomečka.
Meni ni do tega, da bi si gradil kariero v ustaljenih predstavah o tem, kaj je duhovno. Nikoli ne bom služil s tem iz razloga, ki sem ga že povedal. Svoj poklic imam in ta mi daje zaslužek, zato nimam razloga ljudi izmamiti iz njihovih varnih domov in jim nekaj prodati. To, o čemer govorim, je absolutno neuporabno. Zame je ravno to pogoj za absolutno svobodo.
Vse mi je sprejemljivo in vse razumem, toda za svojega Boga - naredim vse! On namreč želi, da živim.
Če česa ne maram, je to cinizem. Cinizem deluje mimo dokazov, je mentalno stanje zamrznjenih čustev, je pokrov nad greznico, ki ne dovoli, da bi karkoli prišlo na svetlo, se razgradilo, postalo gnojivo za nekaj vrednega, uporabnega, prijaznga, koristnega. Cinizem je posmehovanje iz varnega zapečka, od koder bitja, ki so se sama želela roditi, svojemu Bogu v oči mečejo tisto, kar jim je v tistem trenutku najbolj pomembno: Nimaš pojma! Nič ne znaš!
Jaz bi to bolje od tebe... glej, glej, poglej ga, kako je neumen, hahahahaha!!!! Neroda! Še tega ne veš, kar je vendar tako preprosto! Kako boš kaj pametnega ali koristnega ustvaril, če nimaš pojma o pojmu....
Predvidevam, da je Bog v enem od teh trenutkov rekel: Dovolj! Pojdite, pa si sami ustvarite svet po lastni meri. Vesolje je veliko, pokažite meni in tudi sebi, kako se to dela...
Zato brž ko nekdo skrije svoje resnično čustvo za arogantnost, lastno nedotakljivost neha zame biti interesanten, saj vem, da dialoga tam ne bo.
Sem globok vernik evolucije! Evolucija je evolucija čustev! če ni evolucije emocij, sploh ni nobene evolucije. Mi sicer lahko menimo, ali smo celo prepričani, da živimo v civilizirani deželi, v civiliziranem svetu, toda civiliziran je le toliko, kolikor upošteva čustva. Če jih ne, je neciviliziran. Nima emocionalne karte (v smislu geografije čustev!), ki je kažipot o tem, kam gremo, od kje izhajamo, zakaj smo takšni kot smo in kaj vse bi lahko bili (postali) če bi se le upali, drznili.
Od tod tudi nesporazum z individuo art-om! meni bi bilo skrajno nezanimivo nekomu v obraz vreči pesmi drugih priznanih avtorjev, citirati druge, se skriti za resnice, ki so splošne narave in v šolah preizkušene. se pravi, o njih se ne da diskutirati, ve se, da je to dobro, ti si pa en revež!
V mojem modelu to zgleda takole.
Denimo, da Bog pritisne s prstom na neko mojo bolečo točko, meni pa ni do tega, da bi mu jo pokazal. Končno, zakaj naj bi mu jo? Ali ni moja pravica, da gre stran od njega, ko ga jebe.... A smo se razšli ali se nismo razšli, kaj bi zdaj rad od mene??? Po vsem sranju, bi zdaj prilezel spet k meni in se pogovarjal. meni pač ni do pogovora in zato - kaj zdaj? Zgini stran, jebi se!!
Nič. pritisne Bog čisto rahlo s prstom na en moj podkožni čir in vpraša, če boli. Jaz njemu: Ne ti meni pametovat! Meni so tvoji triki znani, nič novega mi nisi povedal. Obvladam zadevo. Jaz ti samo nastavljam ogledalo. Veš, vse kar govoriš si pravzaprav ti sam! Ti se pogovarjaš sam s sabo! Ko si jezen, si jezen sam nase. Jaz s tem nimam nič, razumeš, nič! To si ti, vse to si ti sam...
On meni: Res je. Vse sem jaz sam, ki se le pogovarjam sam s sabo. Kdo si potem ti?
Svoboda je velika, samota še večja.
Ne verjamem, da bodo moje besede naredile komu škodo, morda pa bo kdo v njih prebral moje (za) upanje v našo ohranitev in ne izničenja.
Nek moj prijatelj, ki je po svoji notranjosti "vernik" Stare zaveze, mi je opisal, kako mu je bilo pri duši, ko je v Palestini v puščavi videl mavrico. Vprašal me je: Ali veš kaj je pravzaprav mavrica? ( odgovorim mu: ne, ne vem..). Mavrica je dokument, pogodba, v kateri stoji, da je naš Oče obljubil, da nas nikoli več ne bo pokončal! Vsakokrat, ko se prikaže mavrica, bi se morali spomniti na njegovo obljubo, ki jo je dal Noetu!
Ne bi rad, da bi se nam mudilo. Puding se je počasi. |
|
|
| Nazaj na vrh |
  |
| sašo |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 08:59 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Že vidim, da bo težka! Nikakor sene strinjam s teboj.
Ponos je zame poniževalno čustvo, ki so si ga izmislili naduteži in prepotentneži, do bolj prilagodljivih. Ponos je orodje moči in nikakor ni primarno čustvo. Ponos je nekaj, kar nam je vcepljeno, da so lahko eni plemeniti, drugi pa ponižni in ponižani.
Kot nasprotje sramu, bi dal samozavest, dobro samopodobo in pogum.
Lahko bi sicer rekel, da je sram skrajno negativno čustvo, čustvo uravnovešenja je zadovoljstvo in pozitivno čustvo ponos.
sram........zadovoljstvo.........ponos
Se nadaljuje................kmalu! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 09:05 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
| Zopet jaz pišem nekaj, med tem je pa že na forumu objavljen nov odgovor. Nekdo, bo moral pogruntati nekaj, da te program samodejno obvesti o novem odgovoru na tvojo temo, če je na forum poslan, predno ti zaključiš svoje sporočilo. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 11:03 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
sašo je napisal/a: Zopet jaz pišem nekaj, med tem je pa že na forumu objavljen nov odgovor. Nekdo, bo moral pogruntati nekaj, da te program samodejno obvesti o novem odgovoru na tvojo temo, če je na forum poslan, predno ti zaključiš svoje sporočilo.
ma, sašo....!!!! ne skrbi!
Ponos kot zanikan sram, je morda boljša formulacija. Ampak najbolje je govoriti v zgodbah, ker tedaj lahko bolje opišemo svoj odnos do pojavov, emocij... Denimo, če rečem, da sem ponosen na svojega otroka... ni to čisto nič narobe. Narobe je zloraba ponosa, ko je samo pokrov, ki dol tišči nekaj drugega, zanikanega, nesprejemljivega...
Denimo, oče, ki trdi, da je ponosen na svojega sina, skrivaj ga pa doma pogosto zbuta kot boksarsko vrečo. No, saj se razumeva, o teh pojavih govorimo in se mi zdi kar prav, da govorimo. Jaz sem kot otrok bil ustrahovan, in v določeni točki moje rasti preprosto nisem več mogel zanikati dejstva, da se je moj svet skrčil na tako majhen prostor, kot je moje telo. Takrat niti ne tako zelo veliko telo.
Ponos, kot popolna odsotnost sočutja ali razumevanja je grozna stvar. takšen zahteva od nas, da se mu pridružimo, svoje sanje pa zaamenjamo za sanje nekoga drugega, češ da naše niso dovolj kvalitetne. Če pristanem na takšen koncept, začnem zanikati vse večje dele sebe, dokler me ni več nič zase. Skrajnost takšnega obnašanja in ravnanja je nacizem. Nacizem je absolutna brezsrčnost, ko se ta materializira.
Nek moj prijatelj je rekel, da en sam človek ne more nikoli biti tako brezčuten kot je brezčuten sistem. celo če je serijski morilec, je manj brezčuten, kot je brezčuten ssistem. Sistem je mentaalna tvorba, ki požira ljudi in iz njih naredi stroje. Mimogrede te državna administracija (ki je ravno te vrste stroj!) ubije, vse je po zakonu in nihče ni kriv. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 08 Maj 2008 11:51 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Za tako poglobljene teme si mora človek vzeti čas. Vzel si ga bom zvečer, ali pa zgodaj zjutraj, oba termina imam rad zase in se veselim časa, ko imam mir in lahko razmišljam.
O ponosu, sramu in pogumu, bi se dalo razglabljati. Da je ponos umetna zaradi nadvlade in moči privzgojena oblika čustva, pravim zato, ker živali ponosa ne poznajo.
Sram je drugače izražen strah. Strah me je, da me bodo zasmehovali, pa me je sram, storiti nekaj (ali nekaj pokazati; priznati, sebi ali drugim).
Sram je v samoagresijo preobraženi strah. Raje prizadenem sebe (pa tega ne priznam niti sebi), kot pa se soočim z drugimi. Tako me je strah in se bojim zasmehovanja, da me je raje sram, kot da bi bil pogumen in se izpostavil. Zakaj? Ker to potegne za seboj še druge negativne stvari. Dobim etiketo, da sem neumen, nemaren, umazan, pokvarjen, reven, ali karkoli že. In te nalepke se ne bom rešil vse življenje. Zato me je strah in svojo bojazljivost sam pred seboj opravičujem s sramom. Bojim se lahko tudi sam sebe, zato me je sram mojih izbruhov.
Sram nam privzgajajo; psa ni sram, samo strah ga je, zato cvileč z repom med nogami išče varno zavetje. Naslednjič bo naredil isto napako. Človek tudi. Potem pa bo rekel: "Tako sram me je, ker sem grešil". Tako se bo opravičil sam pred seboj in grešil znova. Kje je tu ponos? Če bi bil človek ponosen, ne bi ponavljal vedno iste napake.
Lahko si ponosen na svoje dosežke, na svoje otroke, na svojo domovino. Vendar je to nekaj, kar nam je privzgojeno, saj so vrednote vedno drugačne. V baroku sem bil ponosen na svojo debelost, saj je bil to znak, da mi gre dobro; danes me je sram, da sem debel. Japonec je ponosen na svoje poševne oči, belec bi se jih sramoval. Pred leti sem bil ponosen, da sem si lahko kupil starega fičota, danes bi me bilo sram voziti se z njim. Lahko sem ponosen na svoje otroke vedno in povsod, pa četudi naredijo kako napako, saj je to življenjsko. Ponosen sem nanje, ker jih imam rad; temu rečem jaz ljubezen.
Če svojega sramu ne morem več opravičevti pred samim seboj, potem rečem, da sem ponosen. Preponosen sem bil, da bi se šel opravičiti svoji dragi, s katero sva se skregala. Ponosen sem, da me ne morejo več prizadeti. Ponos mi brani, da bi se ponižal in prvi pristopil k sosedu, da rešiva prepir. In še in še v tem stilu naprej..... |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 11 Maj 2008 09:07 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
g.arh, ta tvoja izjava Ponos kot zanikan sram, je morda boljša formulacija je odlična!
Naj nadaljujem; kako in zakaj se sram preobrazi v ponos.
Navadno je to edino orožje nemočnih in zatiranih, ki pa so mu ga v roke položili izkoriščevalci sami. Ko človek ugotovi, da nima več kaj izgubiti, noče pa izgubiti še samega sebe, se v njem nekaj prelomi in na plan izbruhne ponos.
Naj bo po tvoje g.arh; pa povejmo zgodbo ali dve.
Mlad par ima otroke. Oče je stalno zdoma in prepusti vzgojo materi. Mati ni dorasla nalogi. Doma je bila vzgajana s tepežem in druge vzgoje ne pozna. Ko se rodi drugi otrok, je pritisk in odgovornost prevelika, zato se znese nad otrokom. Navadno je to najstarejši. Ta bi že moral vse razumeti in, o kakšna ironija, ne bi smel biti tako otročji. Očeta ni, dva otroka sta navadno za mater prevelika zahteva; en joče, drugi še slišati noče, kar mu govori. Ona pa jih mora nahraniti pospraviti, umiti, oprati, skuhati za moža kosilo, večerjo, karkoli; in ponori. Doma so jo pretepali, pa udari otroka tudi ona.
Drugič se še mori lažje, pa se ne bi teplo. Udarci so vedno močnejši in močnejši, vedno več jih je. Otrok se strese že, če mati dvigne roko. Stisne se vase in tako pričakuje neizbežno. To pa je kmalu preveč za ubogo nežno otroško telo. Preveč za njegovo ranjeno dušo. Ko ga nekoč zopet tako pretepajo, se odloči: "Naj me tepe, kolikor hoče, zlomiti me ne more." Ne sme udariti nazaj, ker bo drugače še bolj tepen, a nekaj mora narediti, da ga ne bi tako bolelo. Če že ne more zaščititi svojega telesa pred bolečino, bo vsaj rešil svojo dušo. Takrat nastopi ponos. Upre se in ponosno prenaša tepež in s tem tudi blaži svojo bolečino. Ko duša več ne trpi, telo ne čuti toliko in take bolečine. Otrok je ves svoj strah, uspel preobraziti v pogum; ne telesni, ker to fizično ni mogoče, pač pa duševni. Odrasli ga niso zlomili in zakolne se, da on ne bo nikoli tak, kot so bili njegovi starši. Nekaterim to uspe, drugim ne. Tako to je .
Podobna situacija je, ko oče pretepa svojega otroka. Mati zaradi svoje nemoči, ali pa zaradi patriarhalne vzgoje, preloži vso vzgojo otrok v očetove roke. Navadno jo boli, ko oče pretepa otroka, a ne zmore storiti ničesar. Kruto! A tudi vzgoja je proces, ki se s časom in družbo spreminja.
Obstaja družba, kjer se toliko in na tako lep način ukvarjajo z otrokom, da ta že pri 6 mesecih shodi in to je tam normalno. Kje smo še mi!
Drugi primer. Streljanje talcev. Vsi talci imajo ruto preko oči. En jo strga in reče: "Gledal bom smrti v oči." Njega je prav tako strah, kot je strah druge talce, a uspel je svoj strah preobraziti v ponos. Če si ponosen, vse manj boli! Tudi smrt.
Tretji primer. Deklica je dobila mačeho. Ta jo je pretepala. Deklico je bilo sram, da je tepena, zato ni tega nikomur povedala. Ko jo je nekega dne mačeha zopet pretepala, je bilo deklici dovolj. Ni mogla sebi dopustiti, da jo neka tujka fizično in duševno uniči. Obvarovati je želela vsaj svojo dušo. Pogledla je mačehi v oči in zakričala: "Kar tepite me, več kot ubiti me tako ne morete." Ta otrok je vedel, ubijete me lahko, a mene, moje duše, ne bo zlomil nihče. Roka mačehe je obstala v zraku, ni se več upala deklico udariti.
Ponos je edina obramba, ki omogoča ohraniti zdrav razum. In edina obramba, ki jo ima nemočni in ponižani sploh na razpolago.
Seveda smo lahko ponosni tudi na svoje dosežke, na svoje otroke, na svoje starše... Vendar je to v prvi vrsti izraz sreče, ljubezni, veselja in pripadnosti. Tako smo veseli, da smo uspeli nekaj narediti dobro, da smo tudi ponosni na to.
A v tem primeru zadošča, če smo samo veseli. V zgornjih pa ne. V zgornjih je ponos življenjskega pomena, ker le ponos lahko doprinese, da človeka manj boli in ne postane, zaradi neznosnega ravnanja z njim, psihična razvalina. Ponos je orožje moči. Je nekaj, kar je človek začel uporabljati za svojo nadvlado. Ironija usode, pa je to umetno formulacijo spremenila v edino zaščitno orodje nemočnih, trpečih in preganjanih.
Ponos je po eni strani izraz sreče, po drugi pa popolne nemoči.
Saj tudi jočemo zaradi nesreče, a tudi iz prevelike sreče.
Človek je družabno bitje, kadar je s svojo bolečino sam, se zateče k joku ali ponosu. Kakor kdo.
Ni pa ponos nekaj, kar nam je bilo položeno v zibelko. Zgodi se, ko nam je hudo. Ko moramo najti način, da zaščitimo sebe, ko se naš sram zlomi, naš strah izpuhti in nimamo nobene rešitve več. Ostane nam samo še naš ponos, edino ta nas lahko reši, da se nam ne bi zmešalo. Brez take samoobrambe, bi človek znorel. Ponos je orodje skrajne nemoči in sramu. Oblastniki, pa so nas pripeljali, do uporabe ponosa. Če ne bi bilo njih ponosa ne bi poznali. Nobena žival ne pretepa svojih otrok, do nezavesti. To zmore samo človek. Nobena žival ne pretepa sovražnika, še nezavestnega na tleh.
Živali zadošča, da vidi, da sovražnik zbeži. Samo ljudje smo lahko v vsej svoji opevani človečnosti popolnoma nečloveški. Da pa smo lahko taki, potrebujemo oblast in ponos, da se nam nihče ne bo upal približati in niti v sanjah ne bo pomislil na upor.
Zato, samo zato, se raja ne upre, ko ji gre slabo. Oblast kaže svojo madmoč in pri tem uporablja predvsem svoj ponos. Tako so oblastniki s ponosom ubili dve muhi na en mah. Ljudstvo (beri, večina ljudi, kajti vedno se najdejo izjeme) pa podzavestno ve, da je ponos tudi skrajna oblika obupa, zato se ne upa upreti.
Kako se boš uprl nekomu, ki nima več kaj izgubiti! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 11 Maj 2008 13:45 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
hej, sašo....!
Tako si me razveselil s tem razmišljanjem (čeprav je morda zaradi groze akterjev zgodbe lahko to grdo slišati), vse si opisal, da bolje ne bi mogel.
Sam se spominjam nešteto takšnih situacij, ki so se meni zgodile in vedno je bilo natanko tako, kot si opisal. Terapijo in popravljanje se lahko gremo šele, ko je more konec, zato tudi tako zamerim strokovnjakom, profesionalcem, ki se žrtvam ponavadi spakujejo tako, da jim "svetujejo". Svetujejo lahko le, kako se globlje skriješ sam vase.
Gotovo ima nevroza tudi pozitivno vlogo v razvoju posameznika, in ta je, da telo avtomatsko zapre bolečino, ko je je preveč in bi zaradi tega morda znoreli ali umrli. Takrat razvijemo ponos. Menim, da so tudi tako imenovani in pregovorni slovenska strogost, "poštenost", trma, nepopustljivost iz tega istega gnezda. Z roko v roki s ponosom jo vsi skupaj mahajo po poti pohabljanja.
Ni bližnjic! Po izgubljena čustva moramo nazaj tja, kjer so se izgubila. Včeraj sva se s kolegom menila o jezi. On je je poln, in jaz sem je poln. Jeza je pokrov, ki pokriva neko prošnjo. Nekateri so že toliko časa jezni, da ne vedo več, kaj je pod njo in so prepričani, da je to konec, da je vse le jeza. Toda večja je jeza, večja je prošnja zaradi najprej neuslišane potrebe, potem pa, zaradi upora, še pri sebi zatajene potrebe.
Toda občutja imajo svojo logiko in evolucijo. Še vedno je jeza skrivala prošnjo, ne glede na to, kako velik je srd. Ali je laže ubiti nek zunanji simbol, ki praviloma nima nič opraviti s pravim vzrokom naše jeze, ali pa se raje potapljati v lastno bolečino izgube in najti izgubljeno čustvo - je stvar pogleda na stvar. Kot je videti, je večina zato, da sovražnika primemo za vrat in ga ubijemo. Da bi ga laže definirali, si pomagamo s politikom, ki ima v sebi bogve kaj in bogve kako dolgo že - zatajeno!
Če dojenčku pustimo izjokati svojo željo, da ga mati drži, da ga gleda, se ga dotika, ljubkuje... bo njegov življenjski moto: Vse moram sam! Nihče mi ne pomaga, in če mi pomaga, je potem še slabše, ker moram ponavadi sam vse za drugimi popravljati... Tako razmišljanje je ritual, ki nima za cilj, da je nekaj narejeno, temveč da pred drugim in pred sabo opravičiš, in seveda potrdiš, da je takšno stanje zaklenjeno za vse večne čase, in da imaš prav, ker si takšen kot si. Takšen je bil moj oče, npr.
Namen srečanja z lastnimi čustvi je pravzaprav ta, da se zavemo, kaj je v nas. Meni so vedno zanimivi filmi, ki pripovedujejo o morilcu, ki ne ve, kaj ga je obsedlo. Preprosto, znašel se je v situaciji, ko se ni mogel več nadzorovati, in je nekoga obil, čeprav ga je morda prvič videl v življenju. O incestualnem očetu iz Avstrije so vsi rekli: Normalen možakar! Pozdravil je na cesti, le kdo bi pomislil....
Zatajena čustva, ki se v zatajenem stanju izražajo kot polikano obnašanje, patriotizem, ponos.... so gojišče raznoraznih ponosv, trm ipd. in so karseda pripraven poligon za nadgradnjo in dalje zatajevanje sebe. S svobodnim človekom ne moreš manipulirati, zato je svoboda v tej družbi nezaželena. Beseda svoboda v smislu, kot nam jo vsiljujejo v šoli, nima prav nobene povezave z našimi potrebami in našimi čustvi. Če jim to poveš jasno in glasno v obraz, zadeneš ob njihov ponos (!) in dobiš eno čez fris. Da se boš naučil spoštovati vrednote, ki so tam s točno določenim namenom.
Zatajevanje sebe je narodni šport številka ena!
Ena od teh zablod je zabloda o objektivnosti. Objektivnost ni nikoli bila pogoj za resnico! V resnici je ravno narobe: bolj si subjektiven, bolj si resničen! Še nisem videl človeka, ki bi ga objektivnost kako osrečila. Čustva nas povezujejo z realnostjo in nas delajo resnične. Ne pa "objektivnost".
"Objektivnost" je pravna kategorija, ki nastopi na sodišču, ko je že vse zavoženo, ko se je svet sesul ljudem, ki jim je (vsem skupaj, žrtvam in morilce, skupaj s tožilcem, zagovornikom in sodnikom) jim subjektivno doživljanje sveta in izražanje lastnih potreb ni bilo dopuščeno. Še več: največkrat jim je od malih nog prav to bilo porinjeno v goltanec z očitkom, da se tako ne obnaša v civilizirani družbi.
Ko se zaveš, da je brezsrčnost lahko doma tudi pri tebi, potem te mine veselje, da za vso brezsčnost kriviš Hitlerja in naciste. Morda zato Slovenija ne more iz ujetosti v svojo zgodovino. Ima pač preveč očiten izgovor za lastno brezsčnost, ki smo ji vsak dan priča.
Evolucija je vedno evolucija čustev! Brez evolucije čustev ni evolucije človeka. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 11 Maj 2008 15:59 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
g.arh, čudovito je, da si načel to temo. Sicer bo malo bralcev, še manj jih bo sodelovalo, pa kaj ...!?
Čustva so pri nas še vedno tabu tema. Prav ponos, pa je najbolj nenavadno in zahtevno (za razlago) čustvo. Malokdo, ali skoraj nihče, ne ve od kod izvira, ker tudi nihče tega ne pove. Sesule bi se domine oblasti, če bi se večina tega zavedala. Tudi svoboda in resnica, bi s tem dobili drugačen pomen. Tako pa oblastniki raje naredijo nekaj drugega. Zakaj jim pravim oblastniki? Zato, ker je to v prvi vrsti res oblast sama, pa vsi, ki ji pri tem pomgajo, potem so tu še drugi priskledniki ali biriči, kot jim pravim jaz, ki pomagajo pri uresničevanju oblasti. Ti so najhujši. Njih ne maram. To so priskledniki prve vrste. Sami ne znajo, ne zmorejo in ne upajo narediti ničesar, pa rinejo v rit pogumnejšim in sposobnejšim od sebe. Brez njihove pomoči, nikomur ne bi uspelo ostati na oblasti. Večini pa niti priti ne na oblast. Potem so tu vsi, ki od daleč zavohajo, kje bi lahko imeli kanček oblasti: večina staršev, oblastni vrstniki, pokvarjeni šefi, arogantni birokrati, razni botri in skrbniki, trenerji in vodniki, slabi učitelji in sodniki, manegerji in kaj bi še našteval, saj sam dobro veš. Vsi ti so oblastniki.
Edina prava oblast je karizmatična. Karizma je mešanica privlačnosti in spoštovanja, ki ga začutiš do človeka, ki ga sploh ne poznaš. To je naravna avtoriteta, ki sproža pri drugih spoštovanje, zaradi energije, ki izžareva iz takega človeka. Ne zaradi strahu pred kaznijo, ki jo pogojuje neubogljivost. Take ljudi posnemamo in jim sledimo brez vprašanja, saj smo prepričani, da nas peljejo v pravo smer. To so starši, ki vzgajajo z vzorom, učitelji, ki učijo z ljubeznijo, to so vrstniki, ki jih želimo posnemati ...Pa sem zopet zašel, se že vračam, morda o tem kdaj drugič.
Boš pustil, da te uči voziti kolo nekdo, ki je vse prebral o vožnji s kolesom. Verjetno ne. Če pa že, je zelo malo verjetnosti, da se boš tako naučil voziti kolo. Boš dovolil, da ti popravi avto nekdo, ki še nikoli ni videl avtomobila od blizu, je pa prebral nekaj knjig o avtomobilih? Boš razlagal nekomu kakšnega okusa je boranja, če pa je še nikoli nisi poskusil in ne veš, niti katere sestavine so v njej? Prav gotovo ne. Zakaj potem dovolimo "strokovnjakom", da rešujejo naše telo in duše, če pa ne poznajo ne telesne, ne duševne muke. Danes že vsak vse ve in zna. Če hočeš učiti balet, moraš prej sam znati plesati. Samo prepoznati nekaj in kritizirati je premalo.
Praviš: "Menim, da so tudi tako imenovani in pregovorni slovenska strogost, "poštenost", trma, nepopustljivost iz tega istega gnezda. Z roko v roki s ponosom jo vsi skupaj mahajo po poti pohabljanja." O, kako prav imaš. Zdrava mera reda, odgovornosti, vztrajnosti in dopustljivosti, so dobra popotnica odraščajočemu otroku. Vse kar je preveč, vodi v zavračanje, pretirana odstopanja, uporništvo in odvisnost. Pa tudi v razne travme, shizofrenijo, paranojo, anoreksijo ter druge telesne in duševne bolezni.
Zopet sem predolg. Bova drugič kaj rekla o jezi?
Na najpomembnejše sem pa pozabil. Kako to vem? Sam sem šel skozi vse to. Imel sem srečo, da sem se od časa do časa lahko zatekel h gospodu, ki je bil fantastičen človek. Nikoli mu nisem nič rekel; še ena slovenska posebnost, o tem kar se dogaja v družini, se ne govori. Še danes je tako. On pa je vedel kako in kaj. Bodril me je in včasih tudi skril, da je šla kaka nevihta mimo. Pripovedoval mi je pravljice in predvsem, me je naučil opazovati in ljubiti naravo. Pokazal mi je, zakaj so kamni živi, kdaj so živali preplašene, kdaj rastline žalostne. Naučil me je ljubiti glasbo, se veseliti tako sonca kot dežja, spoštovati življenje in občudovati stvarstvo. Odrešil me je paničnega strahu pred smrtjo in mi dopovedal, da mi v življenju ne bo hudega, če se bom zanašal nase, na svoje občutke.
Žal je odšel, ko mi je bilo šele pet let. A takrat sem že vedel, da se moram samo zanesti nase, pa bo šlo. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 11 Maj 2008 18:15 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
sašo, mene čisto nič ne moti, tudi če se sama pogovarjava, ravno nasprotno! Tu niti ne gre za običajno "merjenje", temveč za sporočila o podobnostih med nami, in jaz sem rad podoben! Originalnost me ne zanima kaj dosti, saj smo zvečine originalni le v tem, kako maskiramo sebe.
V Sloveniji smo vsi blazno nagnjeni k "originalnosti" in smo radi posebni. Jebeš posebnost, mene mika navadnost. te skoraj nikjer ne vidiš več.
V notranjosti smo si namreč strahovito podobni, predvsem tam, kjer kaj boli, kamor večina ljudi gre le takrat ko je prisiljena, ko jih situacija porine. Sploh pa tja ne hodimo po lastni volji, iskat nekaj izgubljenega in neverjetno dragocenega.
Telo je res knjižnica Stvarstva, V telesu je zapisano vse, od začetka začetkov. Vse kar vem in mi je najpomembnejšega, sem izvedel tako in ne v šoli ali iz knjig.
Poleg tega pa res ne vem, kako naj bo človek zdrav, če ne pogleda v greznico in jo očisti, kot se šika. Naj samo s čokoladno glazuro prevleče gnilobo? Se bom počutil bolje in bom zdrav, če bom zapostavil vzroke? Današnje razumevanje medicine je prispelo do rezanja, napadanja, simptomov, skratka, simptomi so tam le zato, da jih zadušimo, pa je!
Medicini je zgleda najbliže discipliniranje telesa, ker je to najlaže. Telo pa preprosto ne zmore. Kaj bi pa bilo idealno za današnje pojme? To, da zmoreš delati 12 ur, da se lahko nažreš svinjske pečenke ob 10 h zvečer, popiješ čez dan 20 kav, pokadiš škatlo cigaret in spiješ vsaj pol flaše viskija - in da ti nič ni!
Kajti povprečen delovni dan navadnega človeka, ki je potreben da zadosti potrebam Bajuka in te države, preprosto ne more biti drugačen, kot nor. Če se ti utrga in prideš dohtarjem v roke, delajo poskuse na tebi, ter te prepričujejo o tem, kakšno je pravilno število rdečih krvničk, pa malo dol, pa malo gor, da bo ravno prav. V glavnem gre za terapije discipliniranja telesa, naj se ukloni in gre nazaj delat. Kot zaveznika si intelektualci izberejo tvoj intelekt, ki je ves prestrašen in potegne z dohtarjem. katera mati pa si upa oporekati, ko gre za zdravje otroka?
In če ti kaj ni prav, podpiši da greš na lastno odgovornost. Ta slednja poteza pomeni, da bolj verjameš svojemu telesu, da ga vzameš za svojega zaveznika proti norcem, česar pa skoraj nihče ne naredi. In zato oni prevladujejo. Zmagajo pa ne.
Medicina je ok, kjer ti lahko naravnajo zlome, kjer ti rešijo življenje, tam so dohtarji na nivoju navy seals: pridejo s podmornico, posekajo nasprotnika, izžgejo nevarnost in se vrnejo v oporišče. Seveda, dokler imajo kaj rezati, potem pa....
Zdravje ni to, da režeš bolne dele sebe, ker ne morejo več. zdravje je, ko bolne dele vprašaš, zakaj so bolni min česa si želijo. ter jim vsaj priznaš pravico v Stvarstvu, da so nekje doma. Jaz vidim samo cepljenje bolezni na infinitezimalne delce, s katerimi se ukvarja vse več zdravnikov in se to imenuje znanost. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 11 Maj 2008 19:56 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Ja, prav imaš.
Večina ljudi se raje odloči za smrt (pravzaprav se slepijo in si mislijo, da se njim ne bo nič zgodilo), kot pa da bi spremenila življenjske navade. Čeprav je potrebno samo spremeniti prehrano, tega ljudje ne storijo. Raje se mastijo z živalmi, kot bi se odrekli zadovoljstvu, ki ga taka prehrana nudi. Zakaj?
Potem so tu zdravniki, ki vse vedo. Znajo rezati ude, odpreti in presaditi srce, zarezali so v možgane. Rešujejo, kar je zagrešila narava, še bolj pa kar smo pokvarili ljudje. Ni pomembno kako živiš, pomembno je, kot praviš ti, da tvoje telo uboga zdravnike. Če ugotovijo, da imaš rano na želodcu, ti bodo lahko izrezali želodec. Ko bodo ugotovili, da se je želodec zacelil, boš zanje zdrav, pa čeprav boš naslednji dan umrl zaradi srčne kapi. Si imel pač smolo. Zdravniki zdravijo telo, ne duha. Alternativci so ugotovili, da je tudi duh pomemben, zato imajo vedno več dela. Zdravniki pa se temu upirajo. Zakaj?
Pravimo, da je svet podivjal, da se vse bolj hrupno in hitreje odvija. Pa je res tako?
Od nekdaj so bili ljudje, ki so hvala bogu, čeprav nisem niti malo veren in mi gre večno omenjanje boga pošteno na jetra, razmišljali s svojo glavo in zaupali v svoje telo. Vendar je za to že potrebna senzibilnost. Moraš se naučiti prisluhniti svojemu telesu, mu verjeti in zaupati. Ljudje so včasih živeli z naravo in so to znali bolje. Kako boš zaupal svojemu telesu, če sebi ne moreš? Kako boš razbral, kaj ti hoče telo sporočiti, če pa se ne zmeniš zanj in si vedno polen kemije, alkohola in kontaminirane hrane. Po ves dan ti nekaj migota pred očmi, ušesa so polna hrupa, možgani natrpani s podatki, rit priklenjena na stol, noge jo pa komaj neso do avtomobila. Danes z lahkoto pozabljamo celo na svoj slovenski jezik, ki so ga naši predniki s trudom obdržali skozi tisočletja in uporabljamo vedno več tujk, pa čeprav so popolnoma nepotrebne. Predniki so nam dali pregovore o zdravju, večina je še dandanes aktualnih. Stoletja so opazovali, kako se jeza odraža na jetrih in želodcu. Kako hrup povzroča okvare sluha. Kako gre agresija najlažje iz telesa skozi spolne organe. Kako se .... brez veze, saj to vse poznaš.
Rad bi se zaustavil pri jezi, ki je zopet nekaj posebnega. A danes ne več. Pa kdaj drugič. V tvojem pismu je polno iztočnic, o katerih bi se želel pogovoriti.
Danes bi pa samo še prilepil besedilo, ki me je najprej razjezilo, potem se mi je zdelo preveč banalno, na koncu pa sem ugotovil, da smo banalni mi, ko hočemo biti enkratni in edinstveni s svojimi problemi. Večina naših problemov je že bila videna, nekdo je nekaj podobnega že preživel, naša zgodovina je skupna in še še kako ponavlja.
Besedilo verjetno poznaš, tudi vsi drugi ga, pa vendar se mi zdi pomembno, da se od časa, do časa spomnimo. Besedilo se v prevodu imenuje Zaželeno. Baje je vklesano v kamniti zid katedrale sv. Pavla v Baltimore in je datirano z letnico A. d. 1692.
D E S I D E R A T A
Spokojen hodi
skozi trušč in naglico sveta
in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini.
Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi.
Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi
neumnim in nevrednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se
bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za tvojo dušo. Ne primerjaj se z drugimi,
da ne postaneš zagrenjen ali ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe.
Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj
poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v teh spremenljivih
časih. Pri poslih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar. A zato
nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo
za visokimi vzori in povsod je življenje
polno junaških dejanj.
Bodi kar si.
Bodi svoj. In nikar ne igraj ljubezni.
Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen,
zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno
sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti.
Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. In
ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi
strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti.
Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi
do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si,
nič manj, kot so to drevesa in
zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne-
vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej
v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede
na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem
vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Klub vsej
nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim
sanjam, je svet vendarle
čudovit.
Bodi pozoren. Bodi srečen. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 12 Maj 2008 06:30 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
hvala za tole, sašo!
Malo sem zaskrbljen glede tega stavka:
Ohrani navdušenje za svoj
poklic, - ne vem, če je to možno. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 12 Maj 2008 07:52 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Ne boš me ne!
Poznam te, kakor poznam vse cinike tega sveta. Boš rekel, da tole (ta tvoj odgovor) ni bil cinizem. Morda, je bilo samo rahlo posmehovanje, sprenevedanje, roganje?
Cinik je človek, ki pozna ceno za sleherno stvar, vrednost pa za nobeno!
Boš rekel, da tvoje delo ni vredno cene, ki jo plačuješ zanj. Kaj te drži, da se ne obrneš in ne odkorakaš stran? Boš rekel, da skrb za preživetje! Koga slepiš, sebe ali mene? Morda tvojo okolico, znance, prijatelje, ljubezen?! Če hočeš ugotoviti ali imaš nekoga rad ali ne, moraš samo oditi. Najlažja stvar pod soncem! Šele ko si daleč stran, veš koliko ti kaj pomeni! Problem je samo en, a ta je veeeeeeeeelik. Povsod kamorkoli greš in kjerkoli si, moraš s seboj vzeti sebe!!!!
Če se ne počutiš dobro v svoji koži doma in pri svojem delu, se ne boš nikjer in nikoli!
Vem pa, da temu ni tako! Zato je tvoja izjava cinična, da je kar grdo!
Malo sem te okrcal, zato lahko takoj z menoj prekineš vsake stike, me očrniš pred prijatelji, mi vrneš z obilno mero ali pa se obrneš vase in se vprašaš: »Le kaj je na meni takega, da se je tip videl v meni kot v ogledalu?«.
Zafrkavam se, vendar si je tvoj humor zaslužil malo provokacije. Ali ne?
George Meredith je v svojem delu Egoist rekel: » Cinizem je intelektualno gizdalinstvo.«
Sam dobro veš. Da Desiderate nisem prilepil zaradi naukov, ki so v njej, pač pa zaradi dejstva, da je življenje vedno enako. Že takrat, pred stoletji, je bilo življenje hrupno, ljudje niso znali prisluhniti drug drugemu, ljudje so izstopali zaradi svoje glasnosti, bili so nečimerni in zagrenjeni ......Pa kaj bi še našteval, saj znaš brati. Preberi še enkrat, tokrat beri s srcem! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 12 Maj 2008 15:07 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
hohohoho - si me spravil v dobro voljo!!!
Recimo temu sarkazem...
Cinizem, vsaj jaz, povezujem s sovraštvom do Življenja nasploh, klot pojava v vesolju. Cinizem je, ko ne iščeš izhoda, temveč jih še z veseljem zapiraš. Pravzaprav bi se spodobilo, če sem že sam predlagal, da posamezne pojme opisujemo z zgoodbo ali dogodivščino, da sogovornik razume, kaj smo mislili. Tako je manj možnosti, da se ne bi razumeli. Bom razmislil in...
Zdaj sem se spomnil! Prijatelj, ki je morda 15 let starejši od mene (jaz jih imam 57), se pravi gospod, ki mu ne moreš kar odreči želje, če te lepo prosi, se je privoščil naslednji pogovor z učiteljico, ki uči na osn. šoli.
Prosil jo je kar naravnost: A dovolite, gospa! Rad bi vam nekaj povedal in bi vas ob tem prosil, da me ne prekinjate 10 minut! Potem bom pa jaz molčal in vi mi boste vi povedali, če imam prav ali pa ne. Dogovorjeno?
Žensko je zanimalo in ga je poslušala. Povedal je približno takole (točno ne bi znal ponoviti, ker me je lomilo od smeha, ko je pripovedoval):
Jaz si predstavljam učitelje, predvsem pa učiteljice, ker je moških, ki učijo vse manj in manj, ki tudi mladi niso več, in so porinjeni v situacijo, ko se vsak dan srečujejo z mladino. potem si pa predstavljam učitelja ali učiteljico, zvečer kako opazi svojo dijakinjo/dijaka, kako se poljublja v parku, ko grestaa iz kina. In si misli: le čakaj! Ti bom že jaz izbil/a iz glave poljubljanje! če imaš preveč časa, ti bom že jaz našel/našla zaposlitev,m da ti ne bodo hodile takšne reči po glavi. In mu/ji da velik cvek, da ga lahko popravlja čez leto, dokler prfoksa ne mineta maščevalnost in bes. Videti nekaj lepega zagotovo pritisne na spomin, na balon izgubljenih želja, na vse zaapravljeno v življenju. Tak človek nerad vidi, da nekaj živi in mkiga okrog njega in ga spominja na vse, kar ni imel in morda nikdar ne bo imel. Preprosto, ne privošči mladim, da so mladi, ker sam ni več mlad! No, a je to vsaj malo resnica?
Ženska mu je rekla: To je VSA resnica!
Kaj naj rečem na to. Na Balkanu nekaj drugem privoščiti nekaj lepega je redkost. V Sloveniji je privoščljivost v slabem pravzaprav pravilo. Prvo poglavje v ustavi RS bi moralo govoriti: Karkoli že počneš, zraven je PREPOVEDANO uživati! In še: Življenje je trpljenje, delo je muka!
Na teh izhodiščih je zgrajeno naše življenje. Če kdaj misliš, da si šel poceni skozi, ti bo Bajuk poslal račun za prišparanega stotaka. Si bo že nekaj izmislil. To seveda lahko počne zato, ker ve, da je Slovenec gnida, ki bo nekaj, kar je za druge prebivalce planeta žalitev, mirno požrl.
V šoli so, kolikor mi spomin nese, učitelji iskali, kje nečesa nismo znali. da so nas potem tam zašili. In ko se človek navadi, da je pomembno kje česa ne znaš. se preneha ukvarjati s tistim, kar zna, kar gaa veseli in kjer je lahko dober. Očitno je Slovencu več do tega, da odkrije, kje je slab.
Potem se šolniki lahko posmehujejo mladim Američanom, da ne vedo niti kje je Zgornji Lokovec, medtem ko naši otroci, denimo, vedo kje je Manhattan!
Toda ti neumneži so si izmislili pc-je in računalniške programe, in to v garaži za hišo. računalnik pa je nekaj, kar ti mora pasti na pamet in na pamet lahko pade le nekomu, ki je toliko svoboden, da sploh lahko pomisloi, da bi bilo dobro narediti napravo, ki jo lahko vsak ima doma, ki ti omogoča delati, se zaabavati, izmenjavo informaacij po vsem svetu.... Niti slučajno se to ni moglo zgoditi v Sloveniji, pa še marsikaj drugega ne, ker so otroci preveč zaposleni z grajenjem težkega železnega oklepa proti okostenelim starcem, ki dihajo njihov zrak in jim vsiljujejo svoje miselne koncepte na način, da pri nas vnuki klobasajo iste bedastoče, oti prihajajo iz ust njihovih starih staršev!!!
Če je napredek družbe merljiv z uporom mladih proti staršem, se pravi, da gre za generacijski zamik 20 let, ko bo generacija, ki zdaj razbija predsodke svoijih staršev, na vodilnih mestih v neki družbi, potem smo Slovenci v totalni riti! Pri nas je ta zamik generacij 75 let, pod pogojem, da se zdaj rojeni otroci začnejo obnašati drugače, kot se obnaša današnja brezvoljna mladina, ki ji odločno manjka testosterona.
Evo, cinizem je, ko se nek nesramni mladenič, ki nima tri čiste, na forumu Financ spravi nate, ker znaš nekaj povedati v več kot enem stavku, medtem ko njemu njegova dedi in babi dajeta denar, da ves dan lahko visi na pc-ju in spremlja "fašiste", "domobrance", ki 70% svoje plače dajo v državni žep, da imajo oni, ki so zafurali svoj socializem in državo z vsem tedanjim gospodarstvom vred, za svoje penzije in za vzdrževanje svojih človekovih pravic, za politične nebuloze svojih izvoljenih predstavnikov, ki bodo še naprej in v neskončnost vzdrževali socializem in vnaprej bojkotirali vsak pravni red, ki se tu še niti začel ni.
No, to je cinizem. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| sašo |
| Objavljeno: 12 Maj 2008 21:21 |
|
|
|
Pridružen/-a: 06.03. 2008, 21:11
Prispevkov: 48
|
Samo malo sem si dal duška.
In prav zabavno je brati tvoje odgovore.
Pravijo, da probleme najbolje rešuješ s humorjem. Rad imam vse vrste humorja. Še za sogovornika vem kakšen človek je po tem, kakšen humor uporablja. Je pa tudi veliko resnice v njem. Vendar vsi ljudje humorja ne razumejo in ne marajo. Taki me ne zanimajo. Življenje je preveč resno, da ga ne bi kdaj pa kdaj začinili z zabavo. Čim večkrat, tem bolje.
Si pa našel zgodbo! Najbolj se me dotakne izobraževanje. Morali bi poskrbeti za mlade, jih pa zajebamo in zajebavamo. Oprosti izrazu, navadno ne uporabljam žaljivih in nesramnih izrazov. V tem primeru pa ne najdem boljšega. Popolnoma res je kar praviš ti, da v šoli iščejo neznanje in ne znanja. Posmehujejo se vprašanjem učencev. S kakšno pravico le. Več je učencev, ki zna zastaviti dobro vprašanje, kot učiteljev. Za dobro vprašanje je potrebno že veliko znanja. Učitelji pa učence, ki si drznejo kaj vprašati, zasmehujejo in zaničujejo. Tako se res vzgaja ponižne državljane. Take, ki bodo tiho in mirno opravljali svoje delo, ki se ne bodo upali vprašati ničesar, da se ne bi osmešili in tako tudi ne bodo terjali odgovorov za vse nepravilnosti in kriminal, ki se odvija okoli nas. Pa še nekaj je. Če nočeš, da se otrok nauči razmišljati, da obvlada logiko in da je vedeželjen, mu natrpaj učni program z informacijami in brezveznimi podatki, ki bi jih lahko našel v vsakem leksikonu. Kaj je bolj pomembno za človeka, da ve kje je Ivanje selo, ali da ga zna poiskati na zemljevidu ali internetu.
Mi smo specialisti za vzgajanje dobrih, pridnih, tihih, mirnih, ponižnih delavcev. Podjetnikov, inovatorjev, inteligence v pravem pomenu besede ne potrebujemo. Pri dveh miljonih ljudi imamo že itak dovolj elite, ki ji je dovoljeno misliti in voditi druge.
Verjemi, še bi lahko pisal o šolstvu in izobraževanju, dvomim pa, da bi bilo kaj dosti vzpodbudnega in pohvalnega.
Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi o besedi
cíničen -čna -o prid. (í) ki prezira splošno veljavne vrednote, posmehljiv: ciničen človek
Tako, sedaj veš vse. Ciničen človek je tisti, ki je ciničen. Še dobro, da si mi povedal svojo zgodbo, ker sicer res ne bi vedel, kdo je ciničen. Bolj obširno je razložen
sarkázem -zma m (ā) zelo negativen, poniževalen odnos do česa: njegov pogled je izražal sarkazem; v teh besedah je bilo čutiti brezobziren sarkazem; govoriti s sarkazmom; ironija in sarkazem
Po tej razlagi, bi človek rekel, da je sarkazem hujši od cinizma!
Naj zaključim, ker me bo sicer zaneslo čisto nekam drugam. Danes sem slišal odličen vic, pravzaprav je bolj črni humor.
Plazita se dva pijanca po železniški progi domov.
Pa reče en: "Joj, kako dolga lojtra je pred njima!"
Drugi pa odgovori: "Saj že gre lift!"
Dal si mi toliko iztočnic, da bi lahko pisal do jutra, pa še ne bi vsega napisal.
Naslednič pa res preidem k jezi. Ne jezi se, če ne bom! |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| g.arh |
| Objavljeno: 13 Maj 2008 11:00 |
|
|
|
Pridružen/-a: 24.05. 2007, 22:54
Prispevkov: 440
|
Bogve!!!
Sem pred občinsko stavbo, z mapami v roki, ko me podzravi znanec. Med odklepanjem bicikla se pogovarjava.
- Kaj lepega delaš?
- Misliš, kadar ne delam?! Jaz smrtno resen, on se mi smeji. Pravkar sem opravil na upravni enoti.
- Kurc, mu rečem, saj itak samo delam, Zjutraj vstanem - grem delat! Zvečer se vrnem utrujen domov in zaspim. Vmes ni nič. Vmes spim…. Morda pa med spanjem kaj pametnega počnem? Kdo bi vedel…
- Morda kaj lepega sanjaš, vztraja!
- Morda. A se ne spomnim.
- Ne spomniš se svojih sanj?
- Ne spomnim se.
- Obstaja torej možnost, da v sanjah počneš kaj zanimivega, le da se tega ne spomniš… Adijo! pozdravi in gre.
Medtem ko se vozim na kolesu in pazim na promet, razmišljam pri sebi in sam zase. Morda res kaj lepega sanjam, morda se sprehajam po peščeni morski obali in gledam kako morje valovi, se zraven dolgočasim… Ah, kako lepo je, dolgočasiti se…
Potem nenadoma v mislih obrnem sliko in pomislim, jebela, morda v sanjah ubijam. Če se ne spominjam svojih sanj, mora za to obstajati kakšen razlog. Morda sem morilec in v sanjah počnem nekaj, kar v življenju ne morem ali ne smem… Sprehajam se po plaži, uživam prosti čas, sem in tja pa koga ubijem. Morda. Ampak to je tam…
Morda me tam lovijo kot besni psi, in me, spet tam seveda, končno tudi ujamejo. Potem mi sodijo in me obsodijo na dosmrtno ječo. Hej, morda že preživljam kazen! Tam!
Pa kaj potem. Čez dan itak delam, tja grem pa samo spat. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
